petek, 10. junij 2016

Zdravstveni škandal

Pred nekaj dnevi je Računsko sodišče objavilo poročilo o informacijski podpori v UKC Ljubljana v obdobju med 2011 in 2015. Poročilo razgalja katastrofalno stanje v največji zdravstveni ustanovi. Povprečna ocena stanja sistemov in procesov je 1,62 na lestvici od 1 do 5, pri čemer je za razliko od ocen v šoli tu meja za negativno oceno pri 2,5. A še bolj pomembno bo, kakšne bodo reakcije vseh odgovornih.

Moje mnenje je, da se na take ugotovitve mora odzvati predsednik vlade in ministrica in zahtevati jasna ukrepanja.  S tem bi pokazala, da z urejanjem razmer mislita resno. Politično gledano bi priporočil opoziciji, da se zgane. Če so bile pretekle afere povezane z domnevno korupcijo, potencialnim kriminalnim ravnanjem zdravnikov ali malomarnostjo, ta presega vse. Predvsem zato, ker zadeva ni rešljiva z nekaj amandmaji zakona, ali odstranitvijo posameznika, ampak z resnimi sredstvi in ekipo.

Odzvati se mora Svet zavoda, ugotoviti odgovornost do prejšnjih vodstev zavoda in zahtevati odškodninsko odgovornost vodstev. Najverjetneje je potrebno tudi vložiti odškodninske tožbe zoper odgovorne, saj bo očitno nepotrebno skoraj 30mio EUR kolikor je bilo vloženih v informacijske rešitve v zadnjih 4 letih, plačati še enkrat.

Nemudoma se mora odzvati trenutno vodstvo zavoda in takoj odpustiti bivšega direktorja Vrhunca s kakršnegakoli položaja, ki je povezan z informatiko, ker očitno o tem nima pojma. Ob odstavitvi z mesta direktorja zavoda je postal svetovalec direktorja za informacijsko varnost, kar je bilo že takrat višek cinizma. Menim, da mora tudi takoj odpustiti vodstvo Področja za informatiko, saj delajo slabo in malomarno. Pri zaposlenih v Področju za informatiko je potrebno preveriti njihova znanja, saj so neumnosti, ki so vgrajene v organizacijo zdravstvene informatike in rešitve lahko le posledica neznanja ali malomarnosti. 

Nemudoma se mora odzvati tudi Informacijska pooblaščenka saj gre za zavod, ki hrani najobčutlivejše zasebne podatke večine Slovencev. V primeru kršitev mora ukrepati strogo in javno. V primerjavi z obsegom in posledicami na zdravstveno blagajno, javno zdravje in zasebnost je Piranski zaliv in katerikoli druga afera, ki jo imamo, mačji kašelj. Predvsem pa kaže na neverjetno ignoranco vseh po vrsti, ki bi jih to moralo skrbeti. 

Nenazadnje bi pričakoval, da se po službeni dolžnosti odzovejo tudi organi pregona. Glede na poročilo je očitno, da je nastalo stanje posledica malomarnosti ali pa namernega ravnanja. Oboje je kaznivo. In v obeh primerih bi morali to raziskati in izpeljati procese do konca.

Vodstvo UKCL ima na koncu najpomembnejšo nalogo. Nemudoma morajo vspostaviti ekipo, ki bo imela pooblastila, da vspostavi prioritete in tehnično izpelje izdelavo delujočega inf. sistema za vse enote UKCL. In to ne morejo narediti dvorni dobavitelji, kot so se pasli na javnih jaslih zadnjih nekaj let, kot so: RC IRC Celje, Interexport, Sicom, Marand, SRC, List in drugi, ki so kot največji dobavitelji pri vsem skupaj sodelovali. Če so za stanje vedeli in na to niso opozorili ali ga spremenili, so sokrivi zaradi malomarnosti, če za to niso vedeli, so nesposobni.

Na koncu bi se rad zahvalil in izrekel javno priznanje Računskemu sodišču. Upam, da bo tokrat njihovo poročilo povzročilo kakšen premik in da bodo pregledali ali pregledujejo tudi druge javne informacijske sisteme. 


torek, 10. maj 2016

Pregled razvoja informacijske družbe


Danes mineva 4 leta od kar me je Vlada RS imenovala za glasnika digitalnih tehnologij RS. Danes se moj mandat izteka, zato je to moj zadnji zapis v vlogi glasnika.

Cilj glasništva je promocija in izboljševanje zavedanja pomena informacijske družbe. Svojo vlogo sem opravljal prostovoljno in brezplačno. Glasniki digitalnih tehnologij naj bi javno in strokovno pomagali pri razvoju informacijske družbe in kritično pokazali na morebitne pomakljivosti ali prednosti. Moj zadnji zapis namenjen pregledu in oceni stanja razvoja informacijske družbe pri nas.

V svojem mandatu sem organiziral 2 dobrodelni akciji v katerih smo zbirali denar za odprtje razstave o zgodovini računalništva  GOTO 1982, ki jo je z zbranimi sredstvi lahko brezplačno obiskalo več tisoč šolarjev, in za nakup računalnikov z otroke iz socialno ogroženih družin. Skupaj smo zbrali skoraj 30.000 EUR, ki so jih donirali posamezniki in podjetja. Organizirali smo delavnice za učenje programiranja žensk RailsGirls, kjer se je že na prvo prispelo 600 prijav za 90  prostih mest. Nekatere izmed njih so si organizirale stalen programerski klub CodeCatz, v okviru katerega so razvile tudi prvo stran za Teden programiranja, še eno slovensko iniciativo, ki jo je Evropska komisija in marsikateri državnik Evrope podprl. Doma takega odziva nismo uspeli zagotoviti.

Poskušal sem biti aktiven in odziven na aktualne dogodke kot je bilo uvajanje novih pravil za delo s piškotki, uvajanje davčnega potrjevanja za plačila po spletu in odzivanje na dogajanje v zvezi internetno nevtralnostjo. V vseh primerih je na operativnih ravneh potekalo sodelovanja z uradniki zgledno.

Slovenija je bila ena prvih držav, ki je pred več kot 20 leti uzakonila elektronski podpis in elektronsko poslovanje. Pred 15 leti smo imeli ministrstvo za informacijsko družbo, pred nekaj leti smo bili poleg Nizozemske prvi v EU, kjer smo se postavili ostro na stališče varovanja internetne nevtralnosti. Na te dosežke smo lahko upravičeno ponosni!

Lahko ugotovim, da se je v zadnjih  4 letih zavedanje javnosti izboljšalo. O informacijski družbi se bolj pogovarjamo, te teme so v medijih pogostejše.

Zelo pozitiven vtis imam o novinarjih in medijih. Odzivnost in korektnost poročanja je bila vedno visoka, kar še dodatno dokazuje pomembnost informacijske družbe.

Sodelovanje s tremi vladami je bilo ohlajajoče. V prvi, ki me je imenovala, sem z ministrom Žigo Turkom sodeloval dobro. V drugi, kjer je bil minister Jernej Pikalo, so me najprej želeli zamenjati s pojasnilom, da delam premalo, a so se potem premislili in ob zaključku njegovega mandata sva se poslovila korektno. Zadnjih treh ministric nisem srečal. Je pa na drugi strani bilo sodelovanje z Evropsko komisijo izjemno plodno. Žal mi je, da Slovenija ni bolje izkoristila povezav, ki sem jih pridobil kot glasnik, še posebej sodelovanje s prvo komisarko Neelie Kroes. Glasnikom je namreč omogočen dokaj neposreden dostop do glavnih odločevalcev in iz osebne izkušnje lahko povem, da se hitro odzivajo na morebitne pobude ali težave. Pa naj bo to na nivojih direktoratov, kabineta komisarja ali pa kar pri komisarjih samih.

A objektivne številke in opozorila strokovnjakov kažejo, da Slovenija drvi v brezno na področju informacijske družbe, in nič ne kaže, da bi se trend obrnil. Raziskava Združenih narodov kaže izrazit padec na svetovni lestvici med letom 2012 in letom 2014, pri e-vladanju iz 25. na 41. mesto in pri e-participaciji iz 66. na 84. mesto. Prav tako evropski indeks DESI kaže, da se Slovenija v zadnjih letih ne more pohvaliti. Že celo na področjih, za katere smo se hvalili, npr.  uporabljenost javnih digitalnih storitev je padec iz leta 2014 do 2016 izrazit.

Trenutna koalicija je v svojem koalicijskem sporazumu  prepoznala informacijsko družbo kot področje, ki lahko “zagotovijo globalno konkurenčno prednost, obenem pa državljanom olajšajo vsakodnevna opravila ali celo ponudijo priložnost za osebnostni razvoj.” To je po dolgem času zopet vlada, ki je postavila informacijsko družbo na enakovredno raven, kot druge programske točke koalicijskega sporazuma.

A podroben pregled kaže, da je večino pozornosti na področju informacijske družbe  v zadnjem letu in pol bilo namenjenih le državni informatiki, ostala področja so zanemarjena.

Obljub koalicijskega sporazuma je bilo kar nekaj, a večina  še ni uresničenih:

  • Doseganje visoke e-vključenosti (doseganje 100% pokritosti prebivalstva z 30MBit/s in 50% 100Mbit/s) je z obstoječimi predvidenimi viri v proračunih je to nerealno. 
  • Spodbujanje večje konkurenčnost digitalnega gospodarstva. Raziskave kažejo, da se večino kapitala, ki ga pridobijo Slovenci vplača v podjetja, ki jih Slovenci zato morajo ustanoviti v tujini.
  • Prizadevanje za večjo e-vključenost in dvig kompetentnosti prebivalstva. Posebnih ukrepov za večjo e-vključenost ni. Kako je koalicija načrtovala povečevanje e-vključenosti ni jasno, a javne aktivnosti so dokaj zamrle. Najbolj odmevni projekti na področju izobraževanja in spodbujanja e-vključenosti so bili ali so volonterski in niso podprti s strani države, npr. Teden programiranja, Simbioza in podobno. Velika koalicija za delovna mesta je v Sloveniji neoperativna in zgolj deklerativna. 
  • Vzpostavitev okolja v katerem bodo storitve javne uprave zagotovljene v digitalni obliki. Uporabljenost storitev eUprave pada. Nova vlada je sicer prenovila portal eUprave, a pri tem ni jasno čemu služi prenova, kakor tudi kakšne kriterije so pri tem uporabili. V sporazumu so napovedali merila in kazalnike s katerimi bo učinkovitost merjena, a javno nisi objavljeni, zato ocena ni mogoča.
  • Spodbude za podjetja s področja IKT in startupov. Olajšav ali drugih spodbud ni, žal pa se je trenutna vlada odločila, da bo večino storitev kupila pri velikih svetovnih ponudnikih, kar je utrdila celo z obiskom v ZDA. Tudi sicer ostale večje projekte s področja državnega IKT država večinoma ponuja tujim korporacijam, ki potem za podizvajalce velikokrat najemajo slovenske strokovnjake. Na področju startupov Vlada ni povečala spodbud, saj ostajajo spodbude v okviru SPS v letih 2015 in 2016 na enaki ravni kot v letu 2014.
  • Nevtralnost interneta Slovenci smo lahko ponosni na reakcijo slovenske vlade in večine  slovenskih poslancev v Evropskem parlamentu, ko smo se odločno uprli spremembam uredbe, ki je definirala nevtralnost interneta. Žal je kmalu po sprejetju uredbe slovenski regulator AKOS izrazito birokratsko odločal o posameznih vprašanjih in tako vspostavil odločitve, ki so po mnenju strokovne javnosti v nasprotju v sicer dobro podprtimi načeli nevtralnosti interneta.
  • Usposabljanje mladih za digitalna delovna mesta. Vlada je 29.1.2015 objavila Jamstvo za mlade  v katerem pa je povsem zanemarila področje informacijske družbe. V paketu, ki naj bi bil vrednem 160 mio EUR se informacijska družba ne omenja, saj so sredstva za usposabljanje mladih namenjena kulturi, socialnemu podjetništvu in drugim oblikam usposabljanja za zaposlovanje. 
  • Združitev upravljanja in vodenja IKT v centralni urad in optimizacija javne infrastukture. IKT koordinira MJU in dejansko izvaja storitve centralnega urada, tudi če se mu tako ne reče uradno. V okviru teh aktivnosti, se je vzpostavil tudi državni digitalni oblak, ki je eden bolj odmevnih projektov te koalicije. A vzpostavitev oblaka ni dovolj, saj ga bo potrebno še uporabiti.
  • Udejanjanje pravne države na področju IKT. Upoštevanje Zakona o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu se izvaja izrazito šibko, in se ne spodbuja. Državni uslužbenci in funkcionarji ne uporabljajo elektronskega podpisa,  državni organi še vedno zahtevajo dokumente v papirni obliki. 
  • Projekti. Koalicijski sporazum obljublja tudi nekaj specializiranih projektov, ki pa še niso izvedeni, oz. so obstajali že prej, tako da ni jasno, kaj naj bi se izvedlo: digitalizacija kulture, digitalna platforma za sodelovanje s civilno družbo, platforma za pregled socialnih pomoči, digitalna delovna knjižica. Po mojih informacijah ti projekti še niso izključeni, ne vem pa tudi ali so že začeti.

Kljub temu, da je koalicija dala informacijsko družbo programsko ob bok človekovim pravicam, varnosti in sociali, je objektivna slika dosežkov slaba.

Direktorat za informacijsko družbo organizacijsko spada pod Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. A žal je povsem odrinjen. Pozornosti ministric, ki se naj bi se z njim ukvarjale nima, kar se kaže tudi v tem, da se na parlamentarnih zaslišanjih s tem področjem skorajda ne ukvarjajo, da ministrstvo skorajda ne izdaja nobenih javnih sporočil v zvezi z informacijsko družbo, in ne nazadnje tudi s tem, da napredka na področju informacijske družbe praktično ni. Po novem naj bi ga celo prenesli na MJU, kar pomeni, da bo še komponenta izobraževanja in naslavljanja digitalne izključenosti izrazito oslabljena in se bo razumevanje inf.družbe povsem zožilo na informatiko.

Žalostno je, da je koalicijski sporazum prepoznal prioritete, a jim Vlada z ukrepi ne sledi in kot kaže tudi ni namena, da bi te prioritete naslovili. Razen državnega oblaka in stališča o internetni nevtralnosti, se Vlada z ukrepi, ki jih je napovedala v svojem koalicijskem sporazumu na področju informacijske družbe ne ukvarja, ali pa jih izvaja nejavno. Lahko bi rekli, da nazadujemo in da so naši ukrepi nezadostni, in da je stanje zaskrbljujoče.To se kaže tudi v napovedi premiera Cerarja, ki ob predstavitvi načrtov za leto 2016 ni omenil nobenih prioritet s področja informacijske družbe.

Svoj mandat zaključujem z mešanimi občutki. Informacijska družba je tu in se bo razvijala organsko. Želim si, da bi se odgovorni zavedli potenciala in izkoristli priložnosti, da bi razvoj informacijske družbe v Sloveniji spodbudili in naredili v enega glavnih povdarkov našega razvoja. Tudi s pomočjo novega glasnika, ko bo ta imenovan.



petek, 11. marec 2016

Javne dražbe

V Sloveniji se vsako leto izvede nekaj tisoč javni dražb, s katerimi upniki ali država odprodajajo premoženje. In ne glede na to, ali dražbe izvajajo sodišča, FURS ali izvršitelji, so novinarji že pokazali, da so lahko izpostavljene precejšnjim zlorabam. A obstaja enostavna rešitev, kako bi lahko z informacijsko tehnologijo te zlorabe sistemsko preprečili.

Ideja zlorab je enostavna. Ker so dražbe javne in se dražitelji ponavadi zberejo pred prostorom za dražbo, je kupcu, ki je dovolj zainteresiran, enostavno prepričati morebitne konkurente, naj odstopijo od dražbe (oz. jih za to podkupiti). Prednost za odstopljene kupce je, da so za pol ure nedela dobro plačani, prednost za kupca pa, da se cena ne premakne veliko nad izklicno ceno.

To je seveda nezakonito, saj gre za podkupovanje, a kar je še huje, to se dogaja kar v javnih prostorih in celo sodiščih na očeh vseh. Menda celo obstajajo profesonalni statisti, ki prihajajo na dražbe, da potem odstopajo in so tudi za to plačani. Poleg moralne in zakonske težave je seveda posledica ta, da družba iztrži manj, kot bi če bi se izklicavalo pošteno.

Bistvo problema je, da dražitelji med seboj niso anonimni. Seveda je pomembno, da se dražitelji identificirajo pred sodiščem ali tistim, ki vodi dražbo, plačajo varščino in uredijo vse kar je potrebno za korektno izpeljavo postopka, a hkrati ni nobene potrebe, da se dražitelji med seboj spoznajo, oz vedo kdo bo še dražil. Če javna dražba poteka na sodišču, potem je nekaj minut pred vstopom v prostor dražbe več kot dovolj, da se morebitni dražitelji pred prostorom dogovorijo za prirejen potek dražbe.

Če bi javna dražba potekala v elektronski obliki, torej na spletu, kjer bi bili dražitelji identificirani z digitalnim potrdilom, bi bili predstavljeni sodišču, a se med seboj ne bi imeli možnosti dogovoriti. Tako bi dražba lahko potekala v živo, s pravim izklicevanjem, izplen bi bil večji, hkrati pa bi se sistemsko izognili korupcijskim tveganjem. Še dodatna socialna komponenta bi bila, da se npr. v primeru nepremičnin, upniku, ki je velikokrat povsem obubožan, vsaj malo pomaga, da si bolj pošteno zmanjša dolg do upnikov, saj je tako cena višja in bližja tržni.

A skeptiki bodo hitro rekli, da to povzroča neenakost dražiteljev, da je potrebno spreminjati zakonodajo, da je prezapleteno in podobno. A mislim, da so to tveganja, ki so obvladljiva, ker:

  1. obliko javne dražbe določi Minister za pravosodje s podzakonskim aktom, torej je stvar določanja postopka s pravilnikom na ministrstvu;
  2. el. podpis in el. certifikat sta uzakonjena že več kot 20 let, zakonska podlaga za identifikacijo dražitelja je nesporna;
  3. el. poslovanje v Sloveniji je za nekatere skupine že obvezno, za vse pa že omogočeno delo z državnimi organi preko eDavkov in eUprave (sistem identifikacije posameznika za pristok k javni dražbi bi bil enak, kot za omenjeni storitvi, zato ne bi bil potreben dodaten tehnični razvoj ključnega dela);
  4.  sistem elektronskega draženja bi omogočil uporabo bolj učinkovitih dražbenih sistemov, ki jih že uporabljajo javne tržnice (kot recimo eBay ali AdWords), ki dokazano omogočajo boljši izplen dražbe;
  5. odvisno od sistema, bi dražitelji še vedno videli avkcijo, le dostopa do drugih dražiteljev ne bi imeli, s čimer bo odpravili ključno sistemsko tveganje;
  6. morebitna zloraba ali kraja idenitete drugega dražitelja je brezpredmetna, saj dražitelji pri javnih dražbah plačajo varščino, kateri mora slediti plačilo celotne kupnine; že plačilo varščine bi naredilo kakršnokoli zlorabe identitete brezpredmetno.


Javne dražbe so odličen primer, ko bi lahko digitalna tehnologija sistemsko rešila velik problem, v relativno kratkem času. Ni potrebno veliko, da bi se to udejanilo, hkrati bi pa taka rešitev omogočila zelo pregledno objavo in izvedbo dražb.


torek, 08. marec 2016

Potencial boljše polovice

8.marec je dan, ko se spomnimo, da enakopravnost med spoloma v zgodovini ni bila sama po sebi umevna. Na srečo se Slovenija lahko pohvali z najmanjšo plačno diskriminacijo med spoloma v Evropski uniji, tudi formalno so pravice spolov so v Sloveniji izenačene. Očitne razlike poskuša država in družba odpraviti s pozitivno diskriminacijo, ki sicer zagotavlja boljšo reprezentacijo na vodilnih položajih, upokojevanju, socialnih pravicah in podobno.
A težava, na katero želim opozoriti je, da imamo premalo žensk, ki bi se ukvarjale s tehničnimi poklici. Tradicionalni inženirski in tehnični poklici so imeli vedno manj žensk kot moških, a to je pogosto izhajalo tudi iz fizične zahtevnosti poklica ali tradicij patriarhalne družbe. A zadnjih 100 let za to ni več izgovora.
V zadnjih 15 letih smo priča zanimivemu pojavu, ki so ga prinesli startupi. Ti imajo za razliko od drugih podjetij manjšo verjetnost preživetja, a zato jih je tudi več. Zato se lahko hitreje odzivajo na izzive. In tako so se v Silicijevi dolini, kjer je startupov največ in njihova rast najhitrejša, odstotek žensk zaposlenih v tehničnih podjetjih dvignil na 30%, a tu se je tudi ustavil. Pa ne zaradi podjetij, ampak zato ker je žensk, ki bi se ukvarjale s tehnologijo enostavno premalo.
Startupi so eni prvih tehničnih skupnosti, ki so na to začeli opozarjati sistematično, iz potrebe. Res je, da so znanstevniki dokazali, da se statistično gledano ženske raje ukvarjajo z ljudmi, moški pa  s stvarmi, a težje je pojasniti koliko na to stanje vpliva vzgoja.  In ravno v tem imamo največji problem.
Kot družba je naš sistem vzgoje še vedno izrazito tradicionalen in pasivno odriva deklice stran od tehnologije. To se kaže tako v vpisih v poklicne šole, kakor tudi v vpisih na tehnične fakultete. Npr. letos sem od 30 študentov v razredu na Fakulteti za računalništvo imel 2 ženski, pa še od teh je ena rekla, da ne bo ostala v računalništvu.
Po drugi strani imamo v Sloveniji aktivne iniciative kot so Rails Girls, Code Catz, kjer lahko samo v Sloveniji prepoznamo na tisoče žensk, ki se želijo bolj udejstvovati v programiranju in tehnologiji. A bistveni problem je, da se tega zavejo šele, ko že imajo drug poklic in so že odrasle. Z drugimi besedami, z napačnim sistemskim pristopom odrivamo polovico generacije iz poklicov, za katere vemo, da bodo v naslednjih nekaj letih najbolj deficitarni in, ki prinašajo za tretjino višjo dodano vrednost in s tem tudi plačilo.
Naš sistem, predvsem pa osnovne šole in srednje šole niso prilagojene novi realnosti in dejstvu, da tehnologija in več rezervirana za moške. Njihova naloga bi morala biti, da tehnologijo in tehnične znanosti približa vsem, ne le tistim, ki so “tehnično bolj nadarjeni” in se zavestno vpisujejo v krožke.
Eden mojih najljubših profesorjev Kurt Leube je bil izrazit libertarec in je na temo diskriminacije žensk v podjetjih dejal, da bi prepovedal kakršnokoli preganjanje diskriminacije po spolu podjetjih. To je bilo seveda takrat povsem nezaslišano in je v razredu povzročilo glasne proteste. A njegovo pojasnilo je bilo, da podjetja, ki se odpovejo potencialu polovice populacije, tako ali tako ne bodo konkurenčna in bodo propadla.
Če pogledamo družbo kot celoto  ima njegova izjava zrno soli. Z zdajšnjim sistemom vzgoje novih generacij, se bomo še še naprej implicitno odpovedovali potencialu polovice populacije. Čas bi bil, da to spremenimo.

torek, 02. februar 2016

Računalništvo za vse

Slovenska vlada je predstavila prioritete v letu 2016 in glavni cilj je, da se izboljšuje življenjski standard ljudi. Predsednik Vlade je razčlenil naloge na: trajno oskrbo, poenostavitev administrativnih postopkov, povečanje zaposlitev, pravosodje, davki in podobno. To so večinoma kratkoročne prioritete, ki so za državo pomembe. Med dolgoročnimi prioritetami Vlada RS vidi predvsem potrebe na področju ekologije in infrastrukture.

O informacijski družbi pa nič. Žal. Pred enim letom sem bil vesel, saj je ta vlada bila ena prvih, ki je v svojo koalicijsko pogodbo vključila tudi informacijsko družbo. Kljub vsemu, da je ta vlada povečala investicije v informacijsko infrastrukturo, je le ta namenjena predvsem delu državne uprave. Drugih področij se ne dotika in jih zanemarja.

Znanje je eden od ključnih elementov informacijske družbe, vsaj toliko pomembno kot infrastruktura. A pri nas se zadovoljimo s tem, da gledamo le na to, koliko sredstev smo investirali v nove kable ali naprave. Vlada se lahko upravičeno hvali, da je zgradila računalniški oblak, a to je odločno premalo, saj na področju ozaveščanja in izobraževanja, hkrati pa tudi uporabe informacijskih tehnologij, praktično ni bilo premikov. Javne storitve, ki se uvajajo so seveda dobrodošle, a so skoraj vse namenjene izključno delu državne uprave (v to štejem tudi davčno upravo in zdravstvo).

Strategije informacijske družbe še vedno ni, kaj šele, da bi o tem potekala razprava. Pa je ena od ključnih elementov za bodočnost naših otrok. To je ena od največjih težav, ki jih imamo, saj so zadnje 4 vlade na področju inf. družbe naredile odločno premalo. Z razvojem interneta, novih tehnologij je ogledalo družbi nastavljeno še toliko bolj ostro. Zato lažje vidimo kako se razvija pogled na informacijsko družbo drugje in kako pri nas.

Povsem nepovezno naključje je hotelo, da je ameriški predsednik dva dni pred tiskovno konferenco slovenskega predsednika vlade objavil načrt Računalništvo za vse, ki ga je napovedal že v svojem letnem nagovoru. Načrtovalci ameriške politike so ugotovili, da je za bodoče generacije pomembno, da razumejo računalništvo. Uporabljamo ga v vseh poklicih. Profesorji pripravljajo predavanja z računalniki, avtomehaniki se ne uležejo samo pod avto, ampak uporabljajo tudi računalnike, da preverijo delovanje avtomobila. Tudi cvetličarka naročilo prejeme preko računalnika, nanj napiše račun in poroča finančni upravi.  Kmalu si bodo vsi trije vso to opremo tudi prilagodili po lastnih potrebah.

Naša dolžnost je, da bodoče generacije usposobimo, da to razumejo in da so sposobne uporabljati in ustvarjati storitve informacijske družbe. Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da je to nekaj kar stroka opozarja že vrsto let, a med odločevalci teh prioritet ni.

Naši otroci in tisti, ki bodo v kratkem vstopili na trg delovne sile morajo razumeti kako deluje informacijska družba, kako lahko izkoristijo količine podatkov, ki se zberejo, kako lahko hitreje komunicirajo. Razumeti morajo informacijsko zasebnost in tveganja. Znati morajo upravljati naprave in razumeti načela kako delujejo. Znanje računalništva in uporaba storitev informacijske družbe je obvezna kot pismenost in to bi morali biti jasno tudi v najvišjih strategijah.

V napovedi za leto 2016 se je Vlada RS odločila, da se bo usmerila v izboljšanje življenskega standarda ljudi.  A to ni dovolj. Naša dolžnost je, da življenski standard izboljšamo tudi bodočim rodovom. Zato jim moramo omogočiti razmere, da svoje kompetence ustvarijo in razvijejo v skladu s potrebami prihodnosti in ne preteklosti. To pa zahteva dolgoročno spremembo pogleda, načel, ciljev in navad, a tudi pozornost na najvišjih mestih v državi.


petek, 15. januar 2016

Odprto pismo glasnikov digitalnih tehnologij Evropske unije državam članicam

„Tako na delovnih mestih kot po domovih Evropa potrebuje več znanja s področja informacijske in komunikacijske tehnologije. Resorne ministre pozivamo k sodelovanju pri odpravi pomanjkanja strokovnega znanja.“

Glasniki digitalnih tehnologij pozivajo ministre držav članic EU, naj v luči hitro spreminjajočega se sveta in hitre digitalizacije Evrope obravnavajo medresorsko vprašanje pomanjkanja digitalnega strokovnega znanja.

Danes približno 100 milijonov državljanov EU nima digitalnih znanj in ostajajo izključeni iz digitalne družbe. Glasniki digitalne tehnologije Evropske unije pristojne ministre v državah članicah Evropske unije pozivamo k sprejetju ukrepov za odpravo pomanjkanja digitalnega strokovnega znanja, da bi Evropi omogočili koriščenje prednosti digitalizacije. 

Splošno je sprejeto, da digitalizacija pomembno prispeva h gospodarski rasti in ustvarjanju delovnih mest v Evropski uniji. Evropski državljani potrebujejo več znanj na področju informacijske in komunikacijske tehnologije tako na delovnem mestu kot doma. Kakovost naše delovne sile neposredno vpliva na blaginjo Evrope. Kljub rekordnemu številu brezposelnih, med katerimi je veliko mladih, delodajalci pogosto ne najdejo kandidatov z digitalnimi znanji, ki jih potrebujejo. 

Menimo, da mora Evropa nujno odpraviti pomanjkanje strokovnega znanja in ustvariti potrebne pogoje, ki bodo ljudem olajšali vstop na trg dela. Poleg tega morajo vsi Evropejci pridobiti potrebna digitalna znanja za uporabo spleta in koriščenje storitev, proizvodov in priložnosti, ki jih ponujata vedno bolj digitalizirano gospodarstvo in družba. 

Ob upoštevanju, da imajo države članice večino pristojnosti na tem področju in da so razporejene po več vladnih resorjih, zlasti ministrstvih za telekomunikacije, industrijo, izobraževanje, zaposlovanje itd., pristojne ministre v državah članicah pozivamo k tesnemu sodelovanju z deležniki in da nujno:
  • poskrbijo, da imajo vsi evropski državljani digitalna znanja in se znajdejo na spletu. Namen je ozavestiti evropske državljane, kako jim lahko informacijska in komunikacijska tehnologija izboljša njihove delovne sposobnosti in zaposljivost ter olajša vsakodnevne dejavnosti;  
  • vzpostavijo visokohitrostno digitalno infrastrukturo za vse državljane in podjetja;  
  • poskrbijo, da noben študent ne konča šolanja brez osnovnega nabora digitalnih znanj. Sisteme izobraževanja in usposabljanja držav članic je treba prilagoditi 21. stoletju in poskrbeti za vključenost digitalnih znanj v učne načrte od predšolskega do visokošolskega izobraževanja in izobraževanja odraslih; 
  • spodbudijo študente, da si izberejo študij in poklicno pot na področju informacijske in komunikacijske tehnologije ter sprejmejo zavezo k zvišanju števila študentov na študijskih programih v zvezi z IKT za 20 % do leta 2018 ter programe podprejo z dodatnim financiranjem;
  • prek digitalnih znanj spodbudijo razvoj podjetniških in inovacijskih sposobnosti;
  • promovirajo sodelovanje med industrijo in drugimi deležniki, da bi poklicni in akademski programi usposabljanja na področju IKT postali odzivnejši na potrebe trga dela;
  • pomagajo podjetjem, da sprejmejo nove tehnologije, ki jim bodo omogočile večjo produktivnost in konkurenčnost doma in v tujini;
  • spodbujajo vseživljenjsko učenje, zlasti z digitalnimi platformami, kot so prosto dostopni spletni učni programi (MOOCs);
  • podpirajo delovno mobilnost;
  • podpirajo in tesno sodelujejo z javnimi organi in drugimi deležniki pri promociji in izobraževanju o digitalnih znanjih ter razvijanju digitalnih storitev. 
Spodaj podpisani glasniki digitalne tehnologije smo imenovani s strani držav članic in si prizadevamo, da bi vsakemu Evropejcu pomagali, da postane digitalno pismen in izkoristi prednosti vključujoče digitalne družbe. Vsem državljanom pomagamo izboljšati njihova digitalna znanja tako, da podpiramo in vodimo široko paleto digitalnih projektov v svojih državah. Dejavno smo vključeni tudi v:
  • 13 nacionalnih koalicij za digitalnih znanj in delovna mesta,
  • pobudo evropski teden programiranja za promocijo digitalnih znanj in programiranja. 
Ministre držav, v katerih teh pobud ni, pozivamo k vzpostavitvi nacionalne koalicije za digitalna znanja in delovna mesta ter k podpori pobude evropski teden programiranja.

Podpisniki:
Meral Akin-Hecke (Avstrija), Saskia van Uffelen (Belgija), Gergana Passy (Bolgarija), Darko Paric (Hrvaška), Stelios Himonas (Ciper), Ondřej Felix (Češka republika), Linda Liukas (Finska), Gesche Joost (Nemčija), Nikos Michalopoulos (Grčija), Gilles Babinet (Francija), István Erényi (Madžarska), David Puttnam (Irska), Riccardo Luna (Italija), Reinis Zitmanis (Latvija), Kęstutis Juškevičius (Litva), Björn Ottersten (Luksemburg), Godfrey Vella (Malta), Tineke Netelenbos (Nizozemska), Włodzimierz Marciński (Poljska), António Murta (Portugalska), Paul Andre Baran (Romunija), Peter Pellegrini (Slovaška), Aleš Špetič (Slovenija), Andreu Veà-Baró (Španija) in Jan Gulliksen (Švedska).

sreda, 30. december 2015

Slovenska informacijska družba 2015

Slovenska informacijska družba je v letu 2015 doživela pozitivne premike. Kot opazovalec lahko rečem, da je smer prava, a prepočasna. Zapis, ki je pred vami, je moja ocena sprememb in dogajanj na področju informacijske družbe letošnjega leta. Želim si, da bi bila brana pozitivno.

Dostop do podatkov o informacijskih družbi je v Sloveniji še vedno zelo omejen. Državna uprava ne objavlja statistik uporabe posameznih storitev, kazalniki uvajanja digitalne družbe (DESI), ki jih objavlja evropska komisija so omejeni na podatke, ki so stari vsaj eno leto, pogosto tudi dve. Zato večinoma odločamo  na podlagi občutka in mehkih podatkov, ali kot v nekaterih v primerih na osnovi čisto nepovezanih impulzov, npr. ko je potrebno porabiti kakšna sredstva, ker drugače ne bi imeli več dostopa do njih. Paradoksalno je, da naj bi ravno digitalizacija bila tista, ki bo omogočila boljše podatke in sprotne statistike, a tega ne prepoznamo in ne uprabljamo. V letalskem žargonu bi rekli, da letimo na slepo.

Kljub dolgoletnemu opozarjanju javnosti in stroke, si slovenski odločevalci dolgo niso vzeli časa, da bi o informacijski družbi razmišljali strateško. Letos vidimo pozitivne premike, ki so po mojem mnenju dobri, a prepočasni, predvsem pa pogosto neučinkovito usmerjeni. Še preveč smo usmerjeni v reševanje problemov z usmerjanjem denarja v njih in manj v razmislek o vsebini. Še najbolj se to kaže pri poudarjanju po potrebnih vlaganjih v infrastrukturo, ki bi bila seveda dobrodošla, a vendar imamo veliko storitev že na obstoječi infrastrukturi, ki jih slabo uporabljamo ali izvajamo. Zato mislim, da je potreben na tem segmentu še večji poudarek.

Odnos države do informacijske družbe

Strategija digitalne družbe še vedno ni sprejeta, kljub temu, da je že dolgo v pripravi. Tu izgovorov nimamo več že vsaj 10 let.

Umestitev problematike informacijske družbe v vladne prioritete je dokaj šibka. Direktorat za informacijsko družbo še vedno spada pod ministrstvo za šolstvo, ki se zaradi obilice nalog, do informacijske družbe obnaša dokaj mačehovsko. Letos smo zamenjali tri ministrice na ministrstvu, zadnji dve pa slišali tudi ob svojih predstavitvah v parlamentu. V več kot 8 urnih predstavitvah sta obe skupaj informacijsko družbo omenjali manj kot 5 minut, pa še to na podlagi vprašanj poslancev. Sam mislim, da je to ena od najnižjih točk letošnjega leta. Pa ne zaradi ministric, ampak celotne družbe, ki se ji to ne zdi nenavadno. 

Medtem, ko druge države imenujejo ministra za digitalno ekonomijo (VB) ali glavnega informatika (Estonija), ali se pa premier sreča z delovno skupino za informacijsko družbo enkrat na teden (Italija), se mi še vedno vrtimo v preživetih konceptih, ko informacijska družba ni horizontalna tema, ki zadeva vse, ampak je le še ena postavka v proračunu, ki jo odpravimo tako, da tam pač določimo nekaj denarja in s tem problem pospravimo pod preprogo:


Najbolje odnos Slovenije do informacijske družbe kažejo zdajšnji in bivši premieri. 24.6.2015 jih je nacionalna televizija povabila na pogovor o Sloveniji in Rosvita Pesek jim je kot zadnje vprašanje podala izziv, kako nas je lahko na področju informacijske družbe in s tem povezanega podjetništva Estonija prehitela po desni. Od treh govorcev smo dobili tri odgovore: da se z Estonijo ne gre primerjati, ker so tam pokojnine nizke; da Slovenija intenzivno vlaga v propulznive panoge, npr. lesarstvo; in da je za vse kriv komunistični režim, ki je omrežil univerzo. Za četrtega govorca je zmanjkalo časa, bi me pa zanimal tudi njegov odgovor. Pogovor Rosvite Pesek s 4 predsedniki vlad RS, 24.6.2015


Odnos do informacijske družbe se kaže tudi v zlorabah tehnologij, ki jih omogoča digitalna družba. Eden od novih primerov so napovedane davčne blagajne, ki so bile sprva namenjene odpravi goljufij z neizdajanjem računov, a že se pojavljajo novice, da bo država s podatki počela še marsikaj drugega. Zlorabe uporabe podatkov, ki so bili zbrani z drugim namenom, so ene najhujših zlorab, ki bi se jim morala država na široko izogibati! Kmalu bomo prišli do razumevanja, da je zloraba podatkov, ki so bili zbrani z drugim namenom, podobna zlorabi človekovih pravic, ki se jih lahko omejuje le po zelo strogo določenem protokolu, ki največkrat vključuje tudi odločitev sodišča. Dokler tega ne bomo razumeli na sistemskem nivoju, bomo kot informacijska družba nazadovali.

Varnost in varovanje

Slovenija ima enega od najučinkovitejših centrov za boj z omrežnimi incidenti Si.CERT. Ni naključje, da deluje v relativno udobnem okolju akademskega omrežja Arnes in je s tem umaknjen vsakodnevnim političnim vihram na posameznih ministrstvih. Kljub kroničnem pomanjkanju denarja se učinkovito odziva na incidente in se trudi preventivno delovati z ozaveščanjem javnosti (Varni na internetu). To je pozitivno, a preventivno vlogo bi v prvi vrsti morala igrati višja inštanca, npr. Ministrstvo in s tem aktivno nastopati, ne pa da je ta naloga spravljena v Si.CERT.


Je pa Si.CERT letos praznoval 20 obletnico svojega delovanja in to obeležil z odličnim filmom. To je predvsem poklon sposobnosti sodelavcev Si.CERT in njihovi iznajdljivosti tudi na področjih, na katerih niso domači. Želel bi si, da bi tako spretni bili tudi tisti, ki se ukvarjatjo z informacijsko družbo drugje.


Si.CERT bi moral biti predvsem strokovni organ h kateremu bi se zatekali odločevalci po mnenja in nasvete pri pripravah svojih odločitev. Ker se ne, se objavljajo osnutki strategij, kot je Strategija kriptologije Republike Slovenije, ki je povzročila veliko slabe volje, predvsem zaradi pavšalnega odnosa do ene najpomembnejših tem, ki zadeva tudi nacionalno varnost.


Ob temi varnosti se ne morem izogniti nesrečnemu primeru Piranskega zaliva. Kljub velikim polemikam, se mi zdi nepojmljivo, da se visoki državni uradniki ne zavedajo kibernetskih tveganj, in na koncu za to ne odgovarjajo. In to v časih po razkritjih Edwarda Snowdena. To je malomarnost najslabše vrste, ki ima daljnosežne simbolne posledice. Dokler se država ne briga za varnost, se tudi državljani ne bodo. Tak odnos kaže tudi to, da celo ministri ne uporabljajo varnih povezav, varnih telefonov in ne komunicirajo preko varne (kriptirane) elektronske pošte, niti sporočil elektronsko ne podpisujejo.


Posebna kritika gre na Ministrstvo za zdravje, ki dovoljuje, da je informatika področje kamor se pospravi nezaželjeni kader. Odstavljeni generalni direktor Kliničnega centra Ljubljana, kateremu naj bi pripadalo ustrezno delovno mesto, je postal pooblaščenec za informacijsko varnost. Gospod nima na področju informacijske varnosti nikakršnih referenc, a je postal prvi varuh informacijske varnosti v največji zdravstveni instituciji v državi. To še enkrat kaže na sprevrženo realnost slovenskega odnosa do informacijske družbe.

e-Javna uprava in e-storitve

V prvi vrsti gre pozitivna ocena ministru Koprivnikarju, ki je pospešil ukrepe na področju javne uprave in z njo povezane informatike. Letos smo dobili e-račune, prenovo državne uprave in državni oblak. O državni informatiki se govori, a pogosto zadeva dobi slab priokus zaradi izvedbe, ki je velikokrat polovična. In to je škoda, saj imamo v državi več kot dovolj znanja, da bi izvedli tudi informacijske storitve zgledno, predvsem z uporabniškega stališča.


E-računi so dober poskus, ki je prisili državno upravo, da začne poslovati s ponudniki elektronsko. A žal dokaj tipično tudi po enem letu uvedbe ne deluje kot bi pričakovali. Uporabniki, ki ne uporabljajo točno določenih okolij imajo še vedno velike probleme in največkrat se zatekajo k prijateljem, da jim oddajajo e-račune. Da se po enem letu to ne reši, je katastrofalno, a tu se vrnemo na osnovno vprašanje odgovornosti. Za tako stanje ne odgovarja nihče.


Prenova državnega portala je bila nujno potrebna, kot je že marsikdo opozarjal. Letos smo to tudi doživeli in na prvi pogled gre za všečen pristop. A glavni razlog za pozive je bil v slabi uporabnosti (in verjetno tudi uporabljanosti) posameznih storitev. Pričakoval bi, da so se snovalci novega portala lotili naloge, kot moderna doktrina razvoja spletnih storitev nalaga. Torej, da se uporabljanost posamezne storitve meri, analizira razloge za slabo uporabljanost in potem storitve na podlagi ugotovitev prenovi. In to za vsako storitev posebej. Ker državna uprava teh podatkov ne objavlja, ne morem soditi ali je bilo to narejeno. Bi si pa želel, da se po nekaj mesecih objavi podatke v kateri bi za vsako storitev (npr. podaljšanje vozniškega dovoljenja) objavilo podatke o uporabi, času postopka, koliko uporabnikov je prekinilo izvajanja postopka in podobno, za storitev pred in po prenovi. To bi na najbolj transparentni način pokazalo kaj vse so snovalci dosegli in kako so izboljšali uporabniško izkušnjo.


Supervizor je bil eden od primerov letošnjega leta, ki kaže na slab odnos do javnih storitev in kako hitro se jih lahko spolitizira. Sicer odličen primer dobre prakse dela z javnimi podatki, je padel na banalnih dogovorih o tem kako se nekaj izvede. Vodstvo KPK (predvsem prejšnje) se je s storitvijo rado hvalilo, hkrati pa ni naredilo dovolj, da bi bila storitev ustrezno upravljana.


Zadnja novost letošnjega leta je državni računalniški oblak. Mislim, da je to ena boljših potez letošnjega leta, če bo le izvajana, kot je obljubljeno. Torej, da se bo državno informatiko upravljajo enotno in namesto 70 strežniških lokacij in aplikacij uporabljajo le oblak. Če je temu tako, bo tudi državna uprava lahko zmanjšala število potrebnih licenc in administratorjev, ki te sisteme upravljajo. Zato bo ključno, da bo ob letu delovanja MJU objavilo podatke o tem za koliko se je zmanjšalo število licenc, nakupov novih računalnikov in informatikov, ki so upravljali z razdrobljenimi sistemi. Glede na pomanjkanje računalničarjev v gospodarstvu bo to dobrodošlo za državni proračun, kakor tudi za gospodarstvo.


Letos smo dočakali tudi uvedbo dodatnih javnih storitev kot so e-recepti, kar nas bo končno premaknilo iz repa evropskih lestvic o informatizaciji zdravstva. Takih premikov ni bilo veliko, a nekateri vendarle so. In upam, da jih bo v prihodnjem letu še več.

Internetna nevtralnost

Letošnja tema je bil tudi sprejem uredbe EU o enotnem telekomukacijskem trgu, ki je internetno nevtralnost odpravila. Pri tem smo lahko upravičeno ponosni na slovensko državo, ki poleg Nizozemske edina glasovala proti uredbi, hkrati pa so tudi slovenski EU poslanci večinsko glasovali proti. Edini predstavnik, ki je glasoval za uredbo, in s tem proti internetni nevtralnosti, je bil Lojze Petrle. Svojega glasu ni pojasnil.


Javnost je o informacijski družbi letos slišala skoraj največ, saj je bila to spretno izkoriščena javna tema, ki je na eni strani pozicionirala Slovenijo kot odločno branilko načel in na drugi strani izpostavila pomen dialoga o prihodnosti informacijske družbe.


Žal pa se je potem hitro odzval državni telekom, ki je že napovedal, da bo omejeval povezovanje z drugimi napravami (tethering). To pomeni, da bo Telekom Slovenije spremljal kakšen promet uporabnik ima in se glede na to odločal koliko bo zanj zaračunal. To je v samem bistvu omejevanje nevtralnosti interneta. Slabo je tudi to, da se je po pritožbi državljana, Agencija za komunikacijska omrežja in storitve RS odzvala izrazito birokratsko in zapisala, da formalno gledano ne gre za spremljanje uporabe storitve ampak spremljanje uporabe na ravni naprave. To je v izrazitem nasprotju z duhom stališča, ki ga je še dva meseca nazaj zastopala država pred evropskimi partnerji. Agencija se je odzvala legalisitično in birokratsko, in povedala, da je zakon pač tak. Želel bi si več koordinacija znotraj države, ki ima pri glavi eno stališče, pri nadzorniku drugega, pri izvajalcu storitve, ki je še vedno v državni lasti, pa tretjega.

Digitalni podpis in digitalna identiteta

Digitalni podpis ostaja velika praznina slovenskega informacijskega prostora. To je tema na kateri se ne naredi skorajda nič, pa čeprav smo digitalni podpis uzakonili že pred več kot 20 leti in smo bili pri tem med prvimi v Evropi.


Digitalni podpis se skoraj ne uporablja v javnem poslovanju. In za to je v največji meri kriva vsakokratna vlada.  Imamo vso potrebno infrastrukturo, vsi slovenski poštni strežniki in poštni klienti v javni upravi so sposobni izvajati podpisovanje elektronske pošte, a se to ne uporablja. Da imajo vsi državni uslužbenici digitalni certifikat je sicer urejeno, a se ga uporablja redko. Nazadnje sem prejel odločbo FURSa na katerem je bil ID certifikata odtisnjen na papir, a mi je vseeno bila odločba vročena pisno. Pa imamo zakonsko urejeno tudi elektronsko vročanje. A s tem si nihče ne beli glave. Uradniki, funkcionarji in poslanci ne podpisujejo svojih elektronski pisem, pa imajo za to na voljo zakonsko podlago in tehnična sredstva.

Gospodarstvo

Informacijska družba transformira gospodarstva saj odpravlja neučinkovitosti in meje. A jo je potrebno tudi izkoristiti in tehnologije uporabiti. Slovenski odnos do digitalnega gospodarstva se deklarativno sicer izboljšuje, realno pa omejuje.


V Sloveniji imamo izjemno živahno okolje mladih podjetji - startupov. Po neukih ocenah (ker uradne statistike ni) se je v zadnjih nekaj letih ustvarilo nekaj tisoč delovnih mest za visokoizobražene mlade. Ta so se ustvarila brez državnih intervencij ali pobud. A še vedno je cel segment povsem odrinjen od domačega trga.


Najnovejša napoved davčnih blagajn obljublja, da bodo davčne blagajne obvezne tudi za tiste, ki sprejemajo plačila s kreditnimi karticami, kljub temu da naj bi bila osnova ideja zakona preprečevanje neregistriranega poslovanja z gotovino. To povzroča startupom, ki poslujejo preko spleta nemalo težav, saj zaradi hitrega in nepremišljenega uvajanja FURS nima odgovorov na vprašanja o delovnem času, lokaciji blagajne in podobno.


Po drugi strani država ne uporablja znanj, ki jih startupi imajo in tako raje uporablja stare in okostenele, predvsem pa drage storitve. Ministrstva porabljajo po nekaj miljonov evrov za storitve, ki bi s sodobnimi znanji lahko bile bistveno cenejše. Država bi lahko bolje izkoristila domače ponudnike znanj in to ne le tistih nekaj iz nabora stalnih dobaviteljev državnim organom.


Letos se zgodil tudi prvi obisk premiera pri informacijskih podjetjih v ZDA, kar je naredilo veliko za zavedanje in vidnost problematike. Vseeno pa je bil usmerjen le v največja svetovna podjetja, slovenski partnerji pa razen Telekoma Slovenije niso vidni igralci pri izgradnji informacijske družbe. Ustvaril se je vtis, da so vodstva DARSa, Petrola, Gorenja in podobnih tam bolj na izletu, kot pa pri resni delegaciji, ki bo transformirala slovensko družbo v informacijsko. Želel bi si, da predsednik vlade 4 dni časa, ki jih nameni za spoznavanje problematike informacijske družbe usmeri v razumevanje domačih težav na področju informacijske družbe in predvsem rešitev, ki so na voljo. A pozitivno je, da se za to zanima.

Zaključek

V splošnem lahko rečemo, da se je v Sloveniji zavedanje o informacijski družbi, vsaj v nekaterih segmentih obrnilo na bolje, največ je na tem področju naredilo Ministrstvo za javno upravo. A od zavedanja do izvedbe je še dolga pot. Projekti, ki se izvajajo so dobro naravnani, moramo pa dati več poudarka na odgovornosti za izvedbo, ter merjenju učinkovitosti rezultatov in izvajanja.


Problematika informacijske družbe ostaja segmentirana in zaprta po posameznih ministrstvih, torej omejena na nekaj majhnih segmentov. Menim, da bi se morali z informacijsko družbo ukvarjati na najvišjem nivoju in sicer horizontalno, torej ne le v enem ministrstvu, ampak koordinirano v vseh. Tako pri promociji, izvedbi, spremljanju, strategiji in podobno.

Čas je, da bi se začelo spremljati učinke vseh predpisov na informacijsko družbo. Torej, da bi  bilo v zakonodajnem postopku potrebno za vsak predpis, ki se ga sprejema, oceniti kako vpliva na informacijsko družbo s stališča proračuna, varnosti, zasebnosti, učinkovitosti, izvedbe in podobno. To bi dvignilo javno zavedanje na višjo raven in zagotovilo, da začnemo razvijati Slovenijo v sodobno informacijsko družbo.