četrtek, 03. november 2016

Upravljanje državne informatike

Zadnje čase je informacijska tehnologija in digitalizacija dobila vse večjo pozornost tudi med politiki in tistimi, ki z našo družbo upravljajo. A žal se vedno bolj pogosteje kaže, da je ta pozornost namenjena zgolj medijskim spinom in zelo malo vsebini. Kot sem že večkrat zapisal je tekoča vlada bila prva, ki si je cilje informacijske družbe zapisala v svoj koalicijski sporazum. A hkrati postaja vedno bolj očitno, da tega pač ni mislila resno.

Sindromov brezbrižnosti odgovornih do sicer ene najpomembnejših tem za  našo prihodnost in konkurenčnost je veliko. Ni dovolj, da zavozimo informacijske projekte na obrambnem ministrstvu, ki jih plačamo in ne uporabljamo (5.2 mio EUR). Imamo debakle z varovanjem komunikacijskih sistemov na policiji in med diplomati. Ne znamo upravljati razvoja informacijskega sistema za finančno upravo za 23 mio EUR ali informacijskega sistema za upravljanje socialnih transferjev za 10 mio EUR. Pri vseh naštetih primerih je računsko sodišče odkrilo večje pomanjkljivosti pri upravljanju projektov uvajanja informacijskih sistemov, ali pa sistemi enostavno niso delovali.

Naloga vsakega novega upravljalca večjih sistemov, ki nastopi svoje delo, je da najprej ugotovi stanje. Pri nas tega nismo naredili, raje smo se zaleteli v nakup novih rešitev brez, da bi pogledali kaj se dogaja. Analiza stanja ni bila opravljena, še več, ko pride do očitnih pomanjkljivosti se težave pometejo pod preprogo, odgovorni se pa preselijo na drugo delovno mesto v državni upravi.

Iz omar kot po tekočem traku padajo okostnjaki, ki so skoraj vsi težki po nekaj milijonov evrov, pa to nikogar ne skrbi. A dejstva in Računsko sodišče nam izstavljajo račun.

Pred 3 meseci je Računsko sodišče ugotovilo katastrofalno stanje v največji zdravstveni ustanovi in povedalo, da smo zapravili 29.5 mio EUR in zgradili povsem neustrezen sistem, ki pač ne deluje.  Klinični center je pripravil odzivno poročilo v katerem je polovica popravljalnih ukrepov (zopet s strani Računskega sodišča) ocenjena kot pomanjkljivih. Še več, Računsko sodišče na koncu poročila oceni, da UKCL ni opravil dela s skrbnostjo dobrega gospodarja. To se je zgodilo pod novim vodstvom, nadzorom obstoječe ministrice in tistimi, ki so se oklicali, da bodo skrbeli za razvoj in zelenost slovenske države v digitalni evropi.

A to še ni dovolj, saj je Računsko sodišče 24.10.2016 odkrilo, da sta Ministrstvo za gospodarstvo in tehnologijo in Služba Vlade RS uspela zavoziti informacijski sistem za upravljanje evropskih subvencij za kmetijstvo do te mere, da je bilo zavrnjenih kar 41 mio EUR zahtevkov za povračilo: "Organ upravljanja ni zagotavljal učinkovitega delovanja informacijskega sistema za podporo izvajanja nalog organa upravljanja."

Pa se bo kaj zgodilo? Morda bodo odgovorni zopet našli grešnega kozla v uradniku, kateremu bodo izrekli opomnin in mu znižali plačo za en razred. A težava je v tem, da ne znamo upravljati države na področju informacijskih sistemov, saj je edina referenca, ki jo znamo pokazati to, kako se ne upravlja informacijskih projektov. Seveda je v vsakem informacijskem sistemu nekaj dobrega in ni ves denar zapravljen. Sčasoma vse nekako deluje. Vprašanje pa je kako učinkovito in koliko prodajalcev si bo vmes še bogato smehljalo. Še vedno smo v fazi, ko je najpomembnejše nekaj novega kupiti, ne pa tudi znati uporabljati.

Ne vem sicer koliko časa bo še potrebno in koliko milijonov bo še porabljenih, da se naučimo, da je informacijska družba resno področje, ki zahteva ljudi, ki za svoje delo prevzemajo odgovornost in imajo znanje, da informacijske sisteme upravljajo.

Dokler bomo upravljalce, ki zavozijo projekte za nekaj milijonov prestavljali iz enega položaja na drugega, ministri pa bodo potovali na čezoceanske izlete, kjer podpisujejo pisma o nameri s prodajalci omrežne opreme, bo pač tako.

sreda, 12. oktober 2016

E-volitve na fotosintezi

E-volitve so popularna tema, ki jo slovenski politiki vsake toliko časa radi odprejo. Z letošnjo jesenjo je to temo tokrat začel predsednik vlade. Da to ni bil le slučajni komentar, ki je ušel prvemu človeku slovenske vlade priča dejstvo, da je bil izrečen v pomembnem intervjuju na nacionalni televiziji, in da jo je vsaj še enkrat ponovil tudi podpredsednik vlade ob drugi priložnosti.

Razlogi zakaj politiki radi omenjajo e-volitve je v iskanju vzvodov za aktiviranje, sicer apatičnega, volilnega telesa. Torej mladih, ki so bolj mobilni in vedno manj zainteresirani za dolgovezne obljube. O prednostih in slabostih e-volitev je bilo že veliko zapisanega. Tudi sam sem enkrat izjavil, da ne vidim ovir, a sem se kmalu premislil. Drugi se niso.

E-volitve so zadnja v seriji praznih izjav, ki zlorabljajo tehnološke slogane za politične cilje. Nevarno postane, ko politiki začnejo verjeti lastnim besedam. Stanje je najbolje opisal Gorazd Božič v zapisu Strokovnjaka vprašajmo.

Sam mislim, da so e-volitve odlična tema za javno diskusijo saj povečuje zavedanje za digitalne tehnologije. A hkrati se zavedam, da smo še precej daleč od izvedbe. To zadnje pa je nekaj kar politiki zelo radi pozabljajo. Ne glede na mnenja celotne strokovne javnosti in znane probleme. Še več, v javni debati o tej problematiki je eden od zagovornikov e-volitev nedavno utemeljil svoj zagovor približno takole: "Pomembno je, da imamo politično odločitev, vse ostalo je le izvedba. Tudi Kennedy se je moral najprej odločiti, da bodo šli na luno".

Vse to se sicer lepo sliši, a izvedba je pogosto malo bolj zapletena kot le to, da si politik zamisli, da bi nekaj imel. Tudi kakšen drug slovenski politik si je zamislil, da bodo upokojenci imeli 1000 evrov plače, ker je "vse ostalo le izvedba". Mimogrede, slavni Kennedyev govor se je zgodil osem let preden so prišli na luno in 4 leta po tem ko je predsednik Eisenhower za to ustanovil NASO in ji dodelil proračun 100 milijard USD (v današnjem denarju). In ja, po 10 letih in kupu denarja, so Američani prišli na luno. Oni pač vedo, da ni nič zastonj.

Skoraj dnevno beremo o vdorih v računalniške sisteme, slovenski javnosti se je zgodila afera Piranski zaliv, NATO je tveganja kibernetskih kofliktov pripoznal kot enega nejvečjih izzivov, naši politiki pa nonšalantno razlabljajo o tem kako je vse enostavno. Na drugi strani pa hodijo na drugo stran oceana podpisovati pogodbe k prodajalcem usmerjevalnikov, na podlagih katerih potem kupujejo sisteme, ki jih ne znajo upravljati in morajo najemati zunanje strokovnjake.

Naša luna naj bi tokrat bile e-volitve. Ampak v megalomanski maniri slovenske politike bi vse to obljubili, o izvedbi bi se pa pogovarjali kasneje. Za e-volitve je večina svetovnih strokovnjakov povedala, da ne vedo kako bi zagotovili njihovo varnost in verodostojnost. Danes je zelo poceni najeti vrhunske svetovne ekipe za vdor v katerikoli svetovni sistem na svetu. Bistveno težje pa je zagotoviti, da so temelji demokracije - volitve, verodostojni. Vsaj v e-obliki.

Jaz mislim, da bi bilo odlično, če bi Slovenija bila prva (ali druga), ki bi lahko lahko to zagotovila. A zato bi morali tisti, ki se tako odločijo zagotoviti, da lahko Slovenija pripravi res referenčno rešitev, ki bi ji verjeli vsi na svetu. A to se ne zgodi čez noč, in še manj, če kibernetna varnost države temelji skoraj na fotosintezi.

SI-CERT, ki skrbi za varovanje slovenskega interneta ima zaposlenih 5 ljudi, od tega le 3, ki skrbijo za omrežno varnost. Za celo državo. In to ne glede na to, da se je število incidentov dramatično povečalo v zadnjih nekaj letih, da se cel svet pripravlja na kibernetne konflikte in težave. Trije strokovnjaki, ki so tam zaposleni so državni uslužbenci, ki bi zelo verjetno dobili kjerkoli na svetu deset to dvajsetkratno plačilo, saj jih ni veliko, ki bi imeli priložnost početi, kar počnejo oni. Pa se jih ne vpraša za mnenje o strokovnih  temah. Pa bi se jih moralo.

Če bi Vlada RS s svojo referenčnostjo na področju digitalnih tehnologij mislila resno, bi napovedala razvoj e-volitev, močno okrepila raziskovalno skupino, ki bi se s tem ukvarjala in ji omogočila, da razvije sisteme in procese, ter jih v svetovno primerljivem okolju tudi stestira in dokaže, da so take e-volitve lahko varne. In to potem proda vsem državam na svetu. To bi bil pravi polet na luno.

petek, 10. junij 2016

Zdravstveni škandal

Pred nekaj dnevi je Računsko sodišče objavilo poročilo o informacijski podpori v UKC Ljubljana v obdobju med 2011 in 2015. Poročilo razgalja katastrofalno stanje v največji zdravstveni ustanovi. Povprečna ocena stanja sistemov in procesov je 1,62 na lestvici od 1 do 5, pri čemer je za razliko od ocen v šoli tu meja za negativno oceno pri 2,5. A še bolj pomembno bo, kakšne bodo reakcije vseh odgovornih.

Moje mnenje je, da se na take ugotovitve mora odzvati predsednik vlade in ministrica in zahtevati jasna ukrepanja.  S tem bi pokazala, da z urejanjem razmer mislita resno. Politično gledano bi priporočil opoziciji, da se zgane. Če so bile pretekle afere povezane z domnevno korupcijo, potencialnim kriminalnim ravnanjem zdravnikov ali malomarnostjo, ta presega vse. Predvsem zato, ker zadeva ni rešljiva z nekaj amandmaji zakona, ali odstranitvijo posameznika, ampak z resnimi sredstvi in ekipo.

Odzvati se mora Svet zavoda, ugotoviti odgovornost do prejšnjih vodstev zavoda in zahtevati odškodninsko odgovornost vodstev. Najverjetneje je potrebno tudi vložiti odškodninske tožbe zoper odgovorne, saj bo očitno nepotrebno skoraj 30mio EUR kolikor je bilo vloženih v informacijske rešitve v zadnjih 4 letih, plačati še enkrat.

Nemudoma se mora odzvati trenutno vodstvo zavoda in takoj odpustiti bivšega direktorja Vrhunca s kakršnegakoli položaja, ki je povezan z informatiko, ker očitno o tem nima pojma. Ob odstavitvi z mesta direktorja zavoda je postal svetovalec direktorja za informacijsko varnost, kar je bilo že takrat višek cinizma. Menim, da mora tudi takoj odpustiti vodstvo Področja za informatiko, saj delajo slabo in malomarno. Pri zaposlenih v Področju za informatiko je potrebno preveriti njihova znanja, saj so neumnosti, ki so vgrajene v organizacijo zdravstvene informatike in rešitve lahko le posledica neznanja ali malomarnosti. 

Nemudoma se mora odzvati tudi Informacijska pooblaščenka saj gre za zavod, ki hrani najobčutlivejše zasebne podatke večine Slovencev. V primeru kršitev mora ukrepati strogo in javno. V primerjavi z obsegom in posledicami na zdravstveno blagajno, javno zdravje in zasebnost je Piranski zaliv in katerikoli druga afera, ki jo imamo, mačji kašelj. Predvsem pa kaže na neverjetno ignoranco vseh po vrsti, ki bi jih to moralo skrbeti. 

Nenazadnje bi pričakoval, da se po službeni dolžnosti odzovejo tudi organi pregona. Glede na poročilo je očitno, da je nastalo stanje posledica malomarnosti ali pa namernega ravnanja. Oboje je kaznivo. In v obeh primerih bi morali to raziskati in izpeljati procese do konca.

Vodstvo UKCL ima na koncu najpomembnejšo nalogo. Nemudoma morajo vspostaviti ekipo, ki bo imela pooblastila, da vspostavi prioritete in tehnično izpelje izdelavo delujočega inf. sistema za vse enote UKCL. In to ne morejo narediti dvorni dobavitelji, kot so se pasli na javnih jaslih zadnjih nekaj let, kot so: RC IRC Celje, Interexport, Sicom, Marand, SRC, List in drugi, ki so kot največji dobavitelji pri vsem skupaj sodelovali. Če so za stanje vedeli in na to niso opozorili ali ga spremenili, so sokrivi zaradi malomarnosti, če za to niso vedeli, so nesposobni.

Na koncu bi se rad zahvalil in izrekel javno priznanje Računskemu sodišču. Upam, da bo tokrat njihovo poročilo povzročilo kakšen premik in da bodo pregledali ali pregledujejo tudi druge javne informacijske sisteme. 


torek, 10. maj 2016

Pregled razvoja informacijske družbe


Danes mineva 4 leta od kar me je Vlada RS imenovala za glasnika digitalnih tehnologij RS. Danes se moj mandat izteka, zato je to moj zadnji zapis v vlogi glasnika.

Cilj glasništva je promocija in izboljševanje zavedanja pomena informacijske družbe. Svojo vlogo sem opravljal prostovoljno in brezplačno. Glasniki digitalnih tehnologij naj bi javno in strokovno pomagali pri razvoju informacijske družbe in kritično pokazali na morebitne pomakljivosti ali prednosti. Moj zadnji zapis namenjen pregledu in oceni stanja razvoja informacijske družbe pri nas.

V svojem mandatu sem organiziral 2 dobrodelni akciji v katerih smo zbirali denar za odprtje razstave o zgodovini računalništva  GOTO 1982, ki jo je z zbranimi sredstvi lahko brezplačno obiskalo več tisoč šolarjev, in za nakup računalnikov z otroke iz socialno ogroženih družin. Skupaj smo zbrali skoraj 30.000 EUR, ki so jih donirali posamezniki in podjetja. Organizirali smo delavnice za učenje programiranja žensk RailsGirls, kjer se je že na prvo prispelo 600 prijav za 90  prostih mest. Nekatere izmed njih so si organizirale stalen programerski klub CodeCatz, v okviru katerega so razvile tudi prvo stran za Teden programiranja, še eno slovensko iniciativo, ki jo je Evropska komisija in marsikateri državnik Evrope podprl. Doma takega odziva nismo uspeli zagotoviti.

Poskušal sem biti aktiven in odziven na aktualne dogodke kot je bilo uvajanje novih pravil za delo s piškotki, uvajanje davčnega potrjevanja za plačila po spletu in odzivanje na dogajanje v zvezi internetno nevtralnostjo. V vseh primerih je na operativnih ravneh potekalo sodelovanja z uradniki zgledno.

Slovenija je bila ena prvih držav, ki je pred več kot 20 leti uzakonila elektronski podpis in elektronsko poslovanje. Pred 15 leti smo imeli ministrstvo za informacijsko družbo, pred nekaj leti smo bili poleg Nizozemske prvi v EU, kjer smo se postavili ostro na stališče varovanja internetne nevtralnosti. Na te dosežke smo lahko upravičeno ponosni!

Lahko ugotovim, da se je v zadnjih  4 letih zavedanje javnosti izboljšalo. O informacijski družbi se bolj pogovarjamo, te teme so v medijih pogostejše.

Zelo pozitiven vtis imam o novinarjih in medijih. Odzivnost in korektnost poročanja je bila vedno visoka, kar še dodatno dokazuje pomembnost informacijske družbe.

Sodelovanje s tremi vladami je bilo ohlajajoče. V prvi, ki me je imenovala, sem z ministrom Žigo Turkom sodeloval dobro. V drugi, kjer je bil minister Jernej Pikalo, so me najprej želeli zamenjati s pojasnilom, da delam premalo, a so se potem premislili in ob zaključku njegovega mandata sva se poslovila korektno. Zadnjih treh ministric nisem srečal. Je pa na drugi strani bilo sodelovanje z Evropsko komisijo izjemno plodno. Žal mi je, da Slovenija ni bolje izkoristila povezav, ki sem jih pridobil kot glasnik, še posebej sodelovanje s prvo komisarko Neelie Kroes. Glasnikom je namreč omogočen dokaj neposreden dostop do glavnih odločevalcev in iz osebne izkušnje lahko povem, da se hitro odzivajo na morebitne pobude ali težave. Pa naj bo to na nivojih direktoratov, kabineta komisarja ali pa kar pri komisarjih samih.

A objektivne številke in opozorila strokovnjakov kažejo, da Slovenija drvi v brezno na področju informacijske družbe, in nič ne kaže, da bi se trend obrnil. Raziskava Združenih narodov kaže izrazit padec na svetovni lestvici med letom 2012 in letom 2014, pri e-vladanju iz 25. na 41. mesto in pri e-participaciji iz 66. na 84. mesto. Prav tako evropski indeks DESI kaže, da se Slovenija v zadnjih letih ne more pohvaliti. Že celo na področjih, za katere smo se hvalili, npr.  uporabljenost javnih digitalnih storitev je padec iz leta 2014 do 2016 izrazit.

Trenutna koalicija je v svojem koalicijskem sporazumu  prepoznala informacijsko družbo kot področje, ki lahko “zagotovijo globalno konkurenčno prednost, obenem pa državljanom olajšajo vsakodnevna opravila ali celo ponudijo priložnost za osebnostni razvoj.” To je po dolgem času zopet vlada, ki je postavila informacijsko družbo na enakovredno raven, kot druge programske točke koalicijskega sporazuma.

A podroben pregled kaže, da je večino pozornosti na področju informacijske družbe  v zadnjem letu in pol bilo namenjenih le državni informatiki, ostala področja so zanemarjena.

Obljub koalicijskega sporazuma je bilo kar nekaj, a večina  še ni uresničenih:

  • Doseganje visoke e-vključenosti (doseganje 100% pokritosti prebivalstva z 30MBit/s in 50% 100Mbit/s) je z obstoječimi predvidenimi viri v proračunih je to nerealno. 
  • Spodbujanje večje konkurenčnost digitalnega gospodarstva. Raziskave kažejo, da se večino kapitala, ki ga pridobijo Slovenci vplača v podjetja, ki jih Slovenci zato morajo ustanoviti v tujini.
  • Prizadevanje za večjo e-vključenost in dvig kompetentnosti prebivalstva. Posebnih ukrepov za večjo e-vključenost ni. Kako je koalicija načrtovala povečevanje e-vključenosti ni jasno, a javne aktivnosti so dokaj zamrle. Najbolj odmevni projekti na področju izobraževanja in spodbujanja e-vključenosti so bili ali so volonterski in niso podprti s strani države, npr. Teden programiranja, Simbioza in podobno. Velika koalicija za delovna mesta je v Sloveniji neoperativna in zgolj deklerativna. 
  • Vzpostavitev okolja v katerem bodo storitve javne uprave zagotovljene v digitalni obliki. Uporabljenost storitev eUprave pada. Nova vlada je sicer prenovila portal eUprave, a pri tem ni jasno čemu služi prenova, kakor tudi kakšne kriterije so pri tem uporabili. V sporazumu so napovedali merila in kazalnike s katerimi bo učinkovitost merjena, a javno nisi objavljeni, zato ocena ni mogoča.
  • Spodbude za podjetja s področja IKT in startupov. Olajšav ali drugih spodbud ni, žal pa se je trenutna vlada odločila, da bo večino storitev kupila pri velikih svetovnih ponudnikih, kar je utrdila celo z obiskom v ZDA. Tudi sicer ostale večje projekte s področja državnega IKT država večinoma ponuja tujim korporacijam, ki potem za podizvajalce velikokrat najemajo slovenske strokovnjake. Na področju startupov Vlada ni povečala spodbud, saj ostajajo spodbude v okviru SPS v letih 2015 in 2016 na enaki ravni kot v letu 2014.
  • Nevtralnost interneta Slovenci smo lahko ponosni na reakcijo slovenske vlade in večine  slovenskih poslancev v Evropskem parlamentu, ko smo se odločno uprli spremembam uredbe, ki je definirala nevtralnost interneta. Žal je kmalu po sprejetju uredbe slovenski regulator AKOS izrazito birokratsko odločal o posameznih vprašanjih in tako vspostavil odločitve, ki so po mnenju strokovne javnosti v nasprotju v sicer dobro podprtimi načeli nevtralnosti interneta.
  • Usposabljanje mladih za digitalna delovna mesta. Vlada je 29.1.2015 objavila Jamstvo za mlade  v katerem pa je povsem zanemarila področje informacijske družbe. V paketu, ki naj bi bil vrednem 160 mio EUR se informacijska družba ne omenja, saj so sredstva za usposabljanje mladih namenjena kulturi, socialnemu podjetništvu in drugim oblikam usposabljanja za zaposlovanje. 
  • Združitev upravljanja in vodenja IKT v centralni urad in optimizacija javne infrastukture. IKT koordinira MJU in dejansko izvaja storitve centralnega urada, tudi če se mu tako ne reče uradno. V okviru teh aktivnosti, se je vzpostavil tudi državni digitalni oblak, ki je eden bolj odmevnih projektov te koalicije. A vzpostavitev oblaka ni dovolj, saj ga bo potrebno še uporabiti.
  • Udejanjanje pravne države na področju IKT. Upoštevanje Zakona o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu se izvaja izrazito šibko, in se ne spodbuja. Državni uslužbenci in funkcionarji ne uporabljajo elektronskega podpisa,  državni organi še vedno zahtevajo dokumente v papirni obliki. 
  • Projekti. Koalicijski sporazum obljublja tudi nekaj specializiranih projektov, ki pa še niso izvedeni, oz. so obstajali že prej, tako da ni jasno, kaj naj bi se izvedlo: digitalizacija kulture, digitalna platforma za sodelovanje s civilno družbo, platforma za pregled socialnih pomoči, digitalna delovna knjižica. Po mojih informacijah ti projekti še niso izključeni, ne vem pa tudi ali so že začeti.

Kljub temu, da je koalicija dala informacijsko družbo programsko ob bok človekovim pravicam, varnosti in sociali, je objektivna slika dosežkov slaba.

Direktorat za informacijsko družbo organizacijsko spada pod Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. A žal je povsem odrinjen. Pozornosti ministric, ki se naj bi se z njim ukvarjale nima, kar se kaže tudi v tem, da se na parlamentarnih zaslišanjih s tem področjem skorajda ne ukvarjajo, da ministrstvo skorajda ne izdaja nobenih javnih sporočil v zvezi z informacijsko družbo, in ne nazadnje tudi s tem, da napredka na področju informacijske družbe praktično ni. Po novem naj bi ga celo prenesli na MJU, kar pomeni, da bo še komponenta izobraževanja in naslavljanja digitalne izključenosti izrazito oslabljena in se bo razumevanje inf.družbe povsem zožilo na informatiko.

Žalostno je, da je koalicijski sporazum prepoznal prioritete, a jim Vlada z ukrepi ne sledi in kot kaže tudi ni namena, da bi te prioritete naslovili. Razen državnega oblaka in stališča o internetni nevtralnosti, se Vlada z ukrepi, ki jih je napovedala v svojem koalicijskem sporazumu na področju informacijske družbe ne ukvarja, ali pa jih izvaja nejavno. Lahko bi rekli, da nazadujemo in da so naši ukrepi nezadostni, in da je stanje zaskrbljujoče.To se kaže tudi v napovedi premiera Cerarja, ki ob predstavitvi načrtov za leto 2016 ni omenil nobenih prioritet s področja informacijske družbe.

Svoj mandat zaključujem z mešanimi občutki. Informacijska družba je tu in se bo razvijala organsko. Želim si, da bi se odgovorni zavedli potenciala in izkoristli priložnosti, da bi razvoj informacijske družbe v Sloveniji spodbudili in naredili v enega glavnih povdarkov našega razvoja. Tudi s pomočjo novega glasnika, ko bo ta imenovan.



petek, 11. marec 2016

Javne dražbe

V Sloveniji se vsako leto izvede nekaj tisoč javni dražb, s katerimi upniki ali država odprodajajo premoženje. In ne glede na to, ali dražbe izvajajo sodišča, FURS ali izvršitelji, so novinarji že pokazali, da so lahko izpostavljene precejšnjim zlorabam. A obstaja enostavna rešitev, kako bi lahko z informacijsko tehnologijo te zlorabe sistemsko preprečili.

Ideja zlorab je enostavna. Ker so dražbe javne in se dražitelji ponavadi zberejo pred prostorom za dražbo, je kupcu, ki je dovolj zainteresiran, enostavno prepričati morebitne konkurente, naj odstopijo od dražbe (oz. jih za to podkupiti). Prednost za odstopljene kupce je, da so za pol ure nedela dobro plačani, prednost za kupca pa, da se cena ne premakne veliko nad izklicno ceno.

To je seveda nezakonito, saj gre za podkupovanje, a kar je še huje, to se dogaja kar v javnih prostorih in celo sodiščih na očeh vseh. Menda celo obstajajo profesonalni statisti, ki prihajajo na dražbe, da potem odstopajo in so tudi za to plačani. Poleg moralne in zakonske težave je seveda posledica ta, da družba iztrži manj, kot bi če bi se izklicavalo pošteno.

Bistvo problema je, da dražitelji med seboj niso anonimni. Seveda je pomembno, da se dražitelji identificirajo pred sodiščem ali tistim, ki vodi dražbo, plačajo varščino in uredijo vse kar je potrebno za korektno izpeljavo postopka, a hkrati ni nobene potrebe, da se dražitelji med seboj spoznajo, oz vedo kdo bo še dražil. Če javna dražba poteka na sodišču, potem je nekaj minut pred vstopom v prostor dražbe več kot dovolj, da se morebitni dražitelji pred prostorom dogovorijo za prirejen potek dražbe.

Če bi javna dražba potekala v elektronski obliki, torej na spletu, kjer bi bili dražitelji identificirani z digitalnim potrdilom, bi bili predstavljeni sodišču, a se med seboj ne bi imeli možnosti dogovoriti. Tako bi dražba lahko potekala v živo, s pravim izklicevanjem, izplen bi bil večji, hkrati pa bi se sistemsko izognili korupcijskim tveganjem. Še dodatna socialna komponenta bi bila, da se npr. v primeru nepremičnin, upniku, ki je velikokrat povsem obubožan, vsaj malo pomaga, da si bolj pošteno zmanjša dolg do upnikov, saj je tako cena višja in bližja tržni.

A skeptiki bodo hitro rekli, da to povzroča neenakost dražiteljev, da je potrebno spreminjati zakonodajo, da je prezapleteno in podobno. A mislim, da so to tveganja, ki so obvladljiva, ker:

  1. obliko javne dražbe določi Minister za pravosodje s podzakonskim aktom, torej je stvar določanja postopka s pravilnikom na ministrstvu;
  2. el. podpis in el. certifikat sta uzakonjena že več kot 20 let, zakonska podlaga za identifikacijo dražitelja je nesporna;
  3. el. poslovanje v Sloveniji je za nekatere skupine že obvezno, za vse pa že omogočeno delo z državnimi organi preko eDavkov in eUprave (sistem identifikacije posameznika za pristok k javni dražbi bi bil enak, kot za omenjeni storitvi, zato ne bi bil potreben dodaten tehnični razvoj ključnega dela);
  4.  sistem elektronskega draženja bi omogočil uporabo bolj učinkovitih dražbenih sistemov, ki jih že uporabljajo javne tržnice (kot recimo eBay ali AdWords), ki dokazano omogočajo boljši izplen dražbe;
  5. odvisno od sistema, bi dražitelji še vedno videli avkcijo, le dostopa do drugih dražiteljev ne bi imeli, s čimer bo odpravili ključno sistemsko tveganje;
  6. morebitna zloraba ali kraja idenitete drugega dražitelja je brezpredmetna, saj dražitelji pri javnih dražbah plačajo varščino, kateri mora slediti plačilo celotne kupnine; že plačilo varščine bi naredilo kakršnokoli zlorabe identitete brezpredmetno.


Javne dražbe so odličen primer, ko bi lahko digitalna tehnologija sistemsko rešila velik problem, v relativno kratkem času. Ni potrebno veliko, da bi se to udejanilo, hkrati bi pa taka rešitev omogočila zelo pregledno objavo in izvedbo dražb.


torek, 08. marec 2016

Potencial boljše polovice

8.marec je dan, ko se spomnimo, da enakopravnost med spoloma v zgodovini ni bila sama po sebi umevna. Na srečo se Slovenija lahko pohvali z najmanjšo plačno diskriminacijo med spoloma v Evropski uniji, tudi formalno so pravice spolov so v Sloveniji izenačene. Očitne razlike poskuša država in družba odpraviti s pozitivno diskriminacijo, ki sicer zagotavlja boljšo reprezentacijo na vodilnih položajih, upokojevanju, socialnih pravicah in podobno.
A težava, na katero želim opozoriti je, da imamo premalo žensk, ki bi se ukvarjale s tehničnimi poklici. Tradicionalni inženirski in tehnični poklici so imeli vedno manj žensk kot moških, a to je pogosto izhajalo tudi iz fizične zahtevnosti poklica ali tradicij patriarhalne družbe. A zadnjih 100 let za to ni več izgovora.
V zadnjih 15 letih smo priča zanimivemu pojavu, ki so ga prinesli startupi. Ti imajo za razliko od drugih podjetij manjšo verjetnost preživetja, a zato jih je tudi več. Zato se lahko hitreje odzivajo na izzive. In tako so se v Silicijevi dolini, kjer je startupov največ in njihova rast najhitrejša, odstotek žensk zaposlenih v tehničnih podjetjih dvignil na 30%, a tu se je tudi ustavil. Pa ne zaradi podjetij, ampak zato ker je žensk, ki bi se ukvarjale s tehnologijo enostavno premalo.
Startupi so eni prvih tehničnih skupnosti, ki so na to začeli opozarjati sistematično, iz potrebe. Res je, da so znanstevniki dokazali, da se statistično gledano ženske raje ukvarjajo z ljudmi, moški pa  s stvarmi, a težje je pojasniti koliko na to stanje vpliva vzgoja.  In ravno v tem imamo največji problem.
Kot družba je naš sistem vzgoje še vedno izrazito tradicionalen in pasivno odriva deklice stran od tehnologije. To se kaže tako v vpisih v poklicne šole, kakor tudi v vpisih na tehnične fakultete. Npr. letos sem od 30 študentov v razredu na Fakulteti za računalništvo imel 2 ženski, pa še od teh je ena rekla, da ne bo ostala v računalništvu.
Po drugi strani imamo v Sloveniji aktivne iniciative kot so Rails Girls, Code Catz, kjer lahko samo v Sloveniji prepoznamo na tisoče žensk, ki se želijo bolj udejstvovati v programiranju in tehnologiji. A bistveni problem je, da se tega zavejo šele, ko že imajo drug poklic in so že odrasle. Z drugimi besedami, z napačnim sistemskim pristopom odrivamo polovico generacije iz poklicov, za katere vemo, da bodo v naslednjih nekaj letih najbolj deficitarni in, ki prinašajo za tretjino višjo dodano vrednost in s tem tudi plačilo.
Naš sistem, predvsem pa osnovne šole in srednje šole niso prilagojene novi realnosti in dejstvu, da tehnologija in več rezervirana za moške. Njihova naloga bi morala biti, da tehnologijo in tehnične znanosti približa vsem, ne le tistim, ki so “tehnično bolj nadarjeni” in se zavestno vpisujejo v krožke.
Eden mojih najljubših profesorjev Kurt Leube je bil izrazit libertarec in je na temo diskriminacije žensk v podjetjih dejal, da bi prepovedal kakršnokoli preganjanje diskriminacije po spolu podjetjih. To je bilo seveda takrat povsem nezaslišano in je v razredu povzročilo glasne proteste. A njegovo pojasnilo je bilo, da podjetja, ki se odpovejo potencialu polovice populacije, tako ali tako ne bodo konkurenčna in bodo propadla.
Če pogledamo družbo kot celoto  ima njegova izjava zrno soli. Z zdajšnjim sistemom vzgoje novih generacij, se bomo še še naprej implicitno odpovedovali potencialu polovice populacije. Čas bi bil, da to spremenimo.

torek, 02. februar 2016

Računalništvo za vse

Slovenska vlada je predstavila prioritete v letu 2016 in glavni cilj je, da se izboljšuje življenjski standard ljudi. Predsednik Vlade je razčlenil naloge na: trajno oskrbo, poenostavitev administrativnih postopkov, povečanje zaposlitev, pravosodje, davki in podobno. To so večinoma kratkoročne prioritete, ki so za državo pomembe. Med dolgoročnimi prioritetami Vlada RS vidi predvsem potrebe na področju ekologije in infrastrukture.

O informacijski družbi pa nič. Žal. Pred enim letom sem bil vesel, saj je ta vlada bila ena prvih, ki je v svojo koalicijsko pogodbo vključila tudi informacijsko družbo. Kljub vsemu, da je ta vlada povečala investicije v informacijsko infrastrukturo, je le ta namenjena predvsem delu državne uprave. Drugih področij se ne dotika in jih zanemarja.

Znanje je eden od ključnih elementov informacijske družbe, vsaj toliko pomembno kot infrastruktura. A pri nas se zadovoljimo s tem, da gledamo le na to, koliko sredstev smo investirali v nove kable ali naprave. Vlada se lahko upravičeno hvali, da je zgradila računalniški oblak, a to je odločno premalo, saj na področju ozaveščanja in izobraževanja, hkrati pa tudi uporabe informacijskih tehnologij, praktično ni bilo premikov. Javne storitve, ki se uvajajo so seveda dobrodošle, a so skoraj vse namenjene izključno delu državne uprave (v to štejem tudi davčno upravo in zdravstvo).

Strategije informacijske družbe še vedno ni, kaj šele, da bi o tem potekala razprava. Pa je ena od ključnih elementov za bodočnost naših otrok. To je ena od največjih težav, ki jih imamo, saj so zadnje 4 vlade na področju inf. družbe naredile odločno premalo. Z razvojem interneta, novih tehnologij je ogledalo družbi nastavljeno še toliko bolj ostro. Zato lažje vidimo kako se razvija pogled na informacijsko družbo drugje in kako pri nas.

Povsem nepovezno naključje je hotelo, da je ameriški predsednik dva dni pred tiskovno konferenco slovenskega predsednika vlade objavil načrt Računalništvo za vse, ki ga je napovedal že v svojem letnem nagovoru. Načrtovalci ameriške politike so ugotovili, da je za bodoče generacije pomembno, da razumejo računalništvo. Uporabljamo ga v vseh poklicih. Profesorji pripravljajo predavanja z računalniki, avtomehaniki se ne uležejo samo pod avto, ampak uporabljajo tudi računalnike, da preverijo delovanje avtomobila. Tudi cvetličarka naročilo prejeme preko računalnika, nanj napiše račun in poroča finančni upravi.  Kmalu si bodo vsi trije vso to opremo tudi prilagodili po lastnih potrebah.

Naša dolžnost je, da bodoče generacije usposobimo, da to razumejo in da so sposobne uporabljati in ustvarjati storitve informacijske družbe. Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da je to nekaj kar stroka opozarja že vrsto let, a med odločevalci teh prioritet ni.

Naši otroci in tisti, ki bodo v kratkem vstopili na trg delovne sile morajo razumeti kako deluje informacijska družba, kako lahko izkoristijo količine podatkov, ki se zberejo, kako lahko hitreje komunicirajo. Razumeti morajo informacijsko zasebnost in tveganja. Znati morajo upravljati naprave in razumeti načela kako delujejo. Znanje računalništva in uporaba storitev informacijske družbe je obvezna kot pismenost in to bi morali biti jasno tudi v najvišjih strategijah.

V napovedi za leto 2016 se je Vlada RS odločila, da se bo usmerila v izboljšanje življenskega standarda ljudi.  A to ni dovolj. Naša dolžnost je, da življenski standard izboljšamo tudi bodočim rodovom. Zato jim moramo omogočiti razmere, da svoje kompetence ustvarijo in razvijejo v skladu s potrebami prihodnosti in ne preteklosti. To pa zahteva dolgoročno spremembo pogleda, načel, ciljev in navad, a tudi pozornost na najvišjih mestih v državi.