torek, 02. februar 2016

Računalništvo za vse

Slovenska vlada je predstavila prioritete v letu 2016 in glavni cilj je, da se izboljšuje življenjski standard ljudi. Predsednik Vlade je razčlenil naloge na: trajno oskrbo, poenostavitev administrativnih postopkov, povečanje zaposlitev, pravosodje, davki in podobno. To so večinoma kratkoročne prioritete, ki so za državo pomembe. Med dolgoročnimi prioritetami Vlada RS vidi predvsem potrebe na področju ekologije in infrastrukture.

O informacijski družbi pa nič. Žal. Pred enim letom sem bil vesel, saj je ta vlada bila ena prvih, ki je v svojo koalicijsko pogodbo vključila tudi informacijsko družbo. Kljub vsemu, da je ta vlada povečala investicije v informacijsko infrastrukturo, je le ta namenjena predvsem delu državne uprave. Drugih področij se ne dotika in jih zanemarja.

Znanje je eden od ključnih elementov informacijske družbe, vsaj toliko pomembno kot infrastruktura. A pri nas se zadovoljimo s tem, da gledamo le na to, koliko sredstev smo investirali v nove kable ali naprave. Vlada se lahko upravičeno hvali, da je zgradila računalniški oblak, a to je odločno premalo, saj na področju ozaveščanja in izobraževanja, hkrati pa tudi uporabe informacijskih tehnologij, praktično ni bilo premikov. Javne storitve, ki se uvajajo so seveda dobrodošle, a so skoraj vse namenjene izključno delu državne uprave (v to štejem tudi davčno upravo in zdravstvo).

Strategije informacijske družbe še vedno ni, kaj šele, da bi o tem potekala razprava. Pa je ena od ključnih elementov za bodočnost naših otrok. To je ena od največjih težav, ki jih imamo, saj so zadnje 4 vlade na področju inf. družbe naredile odločno premalo. Z razvojem interneta, novih tehnologij je ogledalo družbi nastavljeno še toliko bolj ostro. Zato lažje vidimo kako se razvija pogled na informacijsko družbo drugje in kako pri nas.

Povsem nepovezno naključje je hotelo, da je ameriški predsednik dva dni pred tiskovno konferenco slovenskega predsednika vlade objavil načrt Računalništvo za vse, ki ga je napovedal že v svojem letnem nagovoru. Načrtovalci ameriške politike so ugotovili, da je za bodoče generacije pomembno, da razumejo računalništvo. Uporabljamo ga v vseh poklicih. Profesorji pripravljajo predavanja z računalniki, avtomehaniki se ne uležejo samo pod avto, ampak uporabljajo tudi računalnike, da preverijo delovanje avtomobila. Tudi cvetličarka naročilo prejeme preko računalnika, nanj napiše račun in poroča finančni upravi.  Kmalu si bodo vsi trije vso to opremo tudi prilagodili po lastnih potrebah.

Naša dolžnost je, da bodoče generacije usposobimo, da to razumejo in da so sposobne uporabljati in ustvarjati storitve informacijske družbe. Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da je to nekaj kar stroka opozarja že vrsto let, a med odločevalci teh prioritet ni.

Naši otroci in tisti, ki bodo v kratkem vstopili na trg delovne sile morajo razumeti kako deluje informacijska družba, kako lahko izkoristijo količine podatkov, ki se zberejo, kako lahko hitreje komunicirajo. Razumeti morajo informacijsko zasebnost in tveganja. Znati morajo upravljati naprave in razumeti načela kako delujejo. Znanje računalništva in uporaba storitev informacijske družbe je obvezna kot pismenost in to bi morali biti jasno tudi v najvišjih strategijah.

V napovedi za leto 2016 se je Vlada RS odločila, da se bo usmerila v izboljšanje življenskega standarda ljudi.  A to ni dovolj. Naša dolžnost je, da življenski standard izboljšamo tudi bodočim rodovom. Zato jim moramo omogočiti razmere, da svoje kompetence ustvarijo in razvijejo v skladu s potrebami prihodnosti in ne preteklosti. To pa zahteva dolgoročno spremembo pogleda, načel, ciljev in navad, a tudi pozornost na najvišjih mestih v državi.


petek, 15. januar 2016

Odprto pismo glasnikov digitalnih tehnologij Evropske unije državam članicam

„Tako na delovnih mestih kot po domovih Evropa potrebuje več znanja s področja informacijske in komunikacijske tehnologije. Resorne ministre pozivamo k sodelovanju pri odpravi pomanjkanja strokovnega znanja.“

Glasniki digitalnih tehnologij pozivajo ministre držav članic EU, naj v luči hitro spreminjajočega se sveta in hitre digitalizacije Evrope obravnavajo medresorsko vprašanje pomanjkanja digitalnega strokovnega znanja.

Danes približno 100 milijonov državljanov EU nima digitalnih znanj in ostajajo izključeni iz digitalne družbe. Glasniki digitalne tehnologije Evropske unije pristojne ministre v državah članicah Evropske unije pozivamo k sprejetju ukrepov za odpravo pomanjkanja digitalnega strokovnega znanja, da bi Evropi omogočili koriščenje prednosti digitalizacije. 

Splošno je sprejeto, da digitalizacija pomembno prispeva h gospodarski rasti in ustvarjanju delovnih mest v Evropski uniji. Evropski državljani potrebujejo več znanj na področju informacijske in komunikacijske tehnologije tako na delovnem mestu kot doma. Kakovost naše delovne sile neposredno vpliva na blaginjo Evrope. Kljub rekordnemu številu brezposelnih, med katerimi je veliko mladih, delodajalci pogosto ne najdejo kandidatov z digitalnimi znanji, ki jih potrebujejo. 

Menimo, da mora Evropa nujno odpraviti pomanjkanje strokovnega znanja in ustvariti potrebne pogoje, ki bodo ljudem olajšali vstop na trg dela. Poleg tega morajo vsi Evropejci pridobiti potrebna digitalna znanja za uporabo spleta in koriščenje storitev, proizvodov in priložnosti, ki jih ponujata vedno bolj digitalizirano gospodarstvo in družba. 

Ob upoštevanju, da imajo države članice večino pristojnosti na tem področju in da so razporejene po več vladnih resorjih, zlasti ministrstvih za telekomunikacije, industrijo, izobraževanje, zaposlovanje itd., pristojne ministre v državah članicah pozivamo k tesnemu sodelovanju z deležniki in da nujno:
  • poskrbijo, da imajo vsi evropski državljani digitalna znanja in se znajdejo na spletu. Namen je ozavestiti evropske državljane, kako jim lahko informacijska in komunikacijska tehnologija izboljša njihove delovne sposobnosti in zaposljivost ter olajša vsakodnevne dejavnosti;  
  • vzpostavijo visokohitrostno digitalno infrastrukturo za vse državljane in podjetja;  
  • poskrbijo, da noben študent ne konča šolanja brez osnovnega nabora digitalnih znanj. Sisteme izobraževanja in usposabljanja držav članic je treba prilagoditi 21. stoletju in poskrbeti za vključenost digitalnih znanj v učne načrte od predšolskega do visokošolskega izobraževanja in izobraževanja odraslih; 
  • spodbudijo študente, da si izberejo študij in poklicno pot na področju informacijske in komunikacijske tehnologije ter sprejmejo zavezo k zvišanju števila študentov na študijskih programih v zvezi z IKT za 20 % do leta 2018 ter programe podprejo z dodatnim financiranjem;
  • prek digitalnih znanj spodbudijo razvoj podjetniških in inovacijskih sposobnosti;
  • promovirajo sodelovanje med industrijo in drugimi deležniki, da bi poklicni in akademski programi usposabljanja na področju IKT postali odzivnejši na potrebe trga dela;
  • pomagajo podjetjem, da sprejmejo nove tehnologije, ki jim bodo omogočile večjo produktivnost in konkurenčnost doma in v tujini;
  • spodbujajo vseživljenjsko učenje, zlasti z digitalnimi platformami, kot so prosto dostopni spletni učni programi (MOOCs);
  • podpirajo delovno mobilnost;
  • podpirajo in tesno sodelujejo z javnimi organi in drugimi deležniki pri promociji in izobraževanju o digitalnih znanjih ter razvijanju digitalnih storitev. 
Spodaj podpisani glasniki digitalne tehnologije smo imenovani s strani držav članic in si prizadevamo, da bi vsakemu Evropejcu pomagali, da postane digitalno pismen in izkoristi prednosti vključujoče digitalne družbe. Vsem državljanom pomagamo izboljšati njihova digitalna znanja tako, da podpiramo in vodimo široko paleto digitalnih projektov v svojih državah. Dejavno smo vključeni tudi v:
  • 13 nacionalnih koalicij za digitalnih znanj in delovna mesta,
  • pobudo evropski teden programiranja za promocijo digitalnih znanj in programiranja. 
Ministre držav, v katerih teh pobud ni, pozivamo k vzpostavitvi nacionalne koalicije za digitalna znanja in delovna mesta ter k podpori pobude evropski teden programiranja.

Podpisniki:
Meral Akin-Hecke (Avstrija), Saskia van Uffelen (Belgija), Gergana Passy (Bolgarija), Darko Paric (Hrvaška), Stelios Himonas (Ciper), Ondřej Felix (Češka republika), Linda Liukas (Finska), Gesche Joost (Nemčija), Nikos Michalopoulos (Grčija), Gilles Babinet (Francija), István Erényi (Madžarska), David Puttnam (Irska), Riccardo Luna (Italija), Reinis Zitmanis (Latvija), Kęstutis Juškevičius (Litva), Björn Ottersten (Luksemburg), Godfrey Vella (Malta), Tineke Netelenbos (Nizozemska), Włodzimierz Marciński (Poljska), António Murta (Portugalska), Paul Andre Baran (Romunija), Peter Pellegrini (Slovaška), Aleš Špetič (Slovenija), Andreu Veà-Baró (Španija) in Jan Gulliksen (Švedska).

sreda, 30. december 2015

Slovenska informacijska družba 2015

Slovenska informacijska družba je v letu 2015 doživela pozitivne premike. Kot opazovalec lahko rečem, da je smer prava, a prepočasna. Zapis, ki je pred vami, je moja ocena sprememb in dogajanj na področju informacijske družbe letošnjega leta. Želim si, da bi bila brana pozitivno.

Dostop do podatkov o informacijskih družbi je v Sloveniji še vedno zelo omejen. Državna uprava ne objavlja statistik uporabe posameznih storitev, kazalniki uvajanja digitalne družbe (DESI), ki jih objavlja evropska komisija so omejeni na podatke, ki so stari vsaj eno leto, pogosto tudi dve. Zato večinoma odločamo  na podlagi občutka in mehkih podatkov, ali kot v nekaterih v primerih na osnovi čisto nepovezanih impulzov, npr. ko je potrebno porabiti kakšna sredstva, ker drugače ne bi imeli več dostopa do njih. Paradoksalno je, da naj bi ravno digitalizacija bila tista, ki bo omogočila boljše podatke in sprotne statistike, a tega ne prepoznamo in ne uprabljamo. V letalskem žargonu bi rekli, da letimo na slepo.

Kljub dolgoletnemu opozarjanju javnosti in stroke, si slovenski odločevalci dolgo niso vzeli časa, da bi o informacijski družbi razmišljali strateško. Letos vidimo pozitivne premike, ki so po mojem mnenju dobri, a prepočasni, predvsem pa pogosto neučinkovito usmerjeni. Še preveč smo usmerjeni v reševanje problemov z usmerjanjem denarja v njih in manj v razmislek o vsebini. Še najbolj se to kaže pri poudarjanju po potrebnih vlaganjih v infrastrukturo, ki bi bila seveda dobrodošla, a vendar imamo veliko storitev že na obstoječi infrastrukturi, ki jih slabo uporabljamo ali izvajamo. Zato mislim, da je potreben na tem segmentu še večji poudarek.

Odnos države do informacijske družbe

Strategija digitalne družbe še vedno ni sprejeta, kljub temu, da je že dolgo v pripravi. Tu izgovorov nimamo več že vsaj 10 let.

Umestitev problematike informacijske družbe v vladne prioritete je dokaj šibka. Direktorat za informacijsko družbo še vedno spada pod ministrstvo za šolstvo, ki se zaradi obilice nalog, do informacijske družbe obnaša dokaj mačehovsko. Letos smo zamenjali tri ministrice na ministrstvu, zadnji dve pa slišali tudi ob svojih predstavitvah v parlamentu. V več kot 8 urnih predstavitvah sta obe skupaj informacijsko družbo omenjali manj kot 5 minut, pa še to na podlagi vprašanj poslancev. Sam mislim, da je to ena od najnižjih točk letošnjega leta. Pa ne zaradi ministric, ampak celotne družbe, ki se ji to ne zdi nenavadno. 

Medtem, ko druge države imenujejo ministra za digitalno ekonomijo (VB) ali glavnega informatika (Estonija), ali se pa premier sreča z delovno skupino za informacijsko družbo enkrat na teden (Italija), se mi še vedno vrtimo v preživetih konceptih, ko informacijska družba ni horizontalna tema, ki zadeva vse, ampak je le še ena postavka v proračunu, ki jo odpravimo tako, da tam pač določimo nekaj denarja in s tem problem pospravimo pod preprogo:


Najbolje odnos Slovenije do informacijske družbe kažejo zdajšnji in bivši premieri. 24.6.2015 jih je nacionalna televizija povabila na pogovor o Sloveniji in Rosvita Pesek jim je kot zadnje vprašanje podala izziv, kako nas je lahko na področju informacijske družbe in s tem povezanega podjetništva Estonija prehitela po desni. Od treh govorcev smo dobili tri odgovore: da se z Estonijo ne gre primerjati, ker so tam pokojnine nizke; da Slovenija intenzivno vlaga v propulznive panoge, npr. lesarstvo; in da je za vse kriv komunistični režim, ki je omrežil univerzo. Za četrtega govorca je zmanjkalo časa, bi me pa zanimal tudi njegov odgovor. Pogovor Rosvite Pesek s 4 predsedniki vlad RS, 24.6.2015


Odnos do informacijske družbe se kaže tudi v zlorabah tehnologij, ki jih omogoča digitalna družba. Eden od novih primerov so napovedane davčne blagajne, ki so bile sprva namenjene odpravi goljufij z neizdajanjem računov, a že se pojavljajo novice, da bo država s podatki počela še marsikaj drugega. Zlorabe uporabe podatkov, ki so bili zbrani z drugim namenom, so ene najhujših zlorab, ki bi se jim morala država na široko izogibati! Kmalu bomo prišli do razumevanja, da je zloraba podatkov, ki so bili zbrani z drugim namenom, podobna zlorabi človekovih pravic, ki se jih lahko omejuje le po zelo strogo določenem protokolu, ki največkrat vključuje tudi odločitev sodišča. Dokler tega ne bomo razumeli na sistemskem nivoju, bomo kot informacijska družba nazadovali.

Varnost in varovanje

Slovenija ima enega od najučinkovitejših centrov za boj z omrežnimi incidenti Si.CERT. Ni naključje, da deluje v relativno udobnem okolju akademskega omrežja Arnes in je s tem umaknjen vsakodnevnim političnim vihram na posameznih ministrstvih. Kljub kroničnem pomanjkanju denarja se učinkovito odziva na incidente in se trudi preventivno delovati z ozaveščanjem javnosti (Varni na internetu). To je pozitivno, a preventivno vlogo bi v prvi vrsti morala igrati višja inštanca, npr. Ministrstvo in s tem aktivno nastopati, ne pa da je ta naloga spravljena v Si.CERT.


Je pa Si.CERT letos praznoval 20 obletnico svojega delovanja in to obeležil z odličnim filmom. To je predvsem poklon sposobnosti sodelavcev Si.CERT in njihovi iznajdljivosti tudi na področjih, na katerih niso domači. Želel bi si, da bi tako spretni bili tudi tisti, ki se ukvarjatjo z informacijsko družbo drugje.


Si.CERT bi moral biti predvsem strokovni organ h kateremu bi se zatekali odločevalci po mnenja in nasvete pri pripravah svojih odločitev. Ker se ne, se objavljajo osnutki strategij, kot je Strategija kriptologije Republike Slovenije, ki je povzročila veliko slabe volje, predvsem zaradi pavšalnega odnosa do ene najpomembnejših tem, ki zadeva tudi nacionalno varnost.


Ob temi varnosti se ne morem izogniti nesrečnemu primeru Piranskega zaliva. Kljub velikim polemikam, se mi zdi nepojmljivo, da se visoki državni uradniki ne zavedajo kibernetskih tveganj, in na koncu za to ne odgovarjajo. In to v časih po razkritjih Edwarda Snowdena. To je malomarnost najslabše vrste, ki ima daljnosežne simbolne posledice. Dokler se država ne briga za varnost, se tudi državljani ne bodo. Tak odnos kaže tudi to, da celo ministri ne uporabljajo varnih povezav, varnih telefonov in ne komunicirajo preko varne (kriptirane) elektronske pošte, niti sporočil elektronsko ne podpisujejo.


Posebna kritika gre na Ministrstvo za zdravje, ki dovoljuje, da je informatika področje kamor se pospravi nezaželjeni kader. Odstavljeni generalni direktor Kliničnega centra Ljubljana, kateremu naj bi pripadalo ustrezno delovno mesto, je postal pooblaščenec za informacijsko varnost. Gospod nima na področju informacijske varnosti nikakršnih referenc, a je postal prvi varuh informacijske varnosti v največji zdravstveni instituciji v državi. To še enkrat kaže na sprevrženo realnost slovenskega odnosa do informacijske družbe.

e-Javna uprava in e-storitve

V prvi vrsti gre pozitivna ocena ministru Koprivnikarju, ki je pospešil ukrepe na področju javne uprave in z njo povezane informatike. Letos smo dobili e-račune, prenovo državne uprave in državni oblak. O državni informatiki se govori, a pogosto zadeva dobi slab priokus zaradi izvedbe, ki je velikokrat polovična. In to je škoda, saj imamo v državi več kot dovolj znanja, da bi izvedli tudi informacijske storitve zgledno, predvsem z uporabniškega stališča.


E-računi so dober poskus, ki je prisili državno upravo, da začne poslovati s ponudniki elektronsko. A žal dokaj tipično tudi po enem letu uvedbe ne deluje kot bi pričakovali. Uporabniki, ki ne uporabljajo točno določenih okolij imajo še vedno velike probleme in največkrat se zatekajo k prijateljem, da jim oddajajo e-račune. Da se po enem letu to ne reši, je katastrofalno, a tu se vrnemo na osnovno vprašanje odgovornosti. Za tako stanje ne odgovarja nihče.


Prenova državnega portala je bila nujno potrebna, kot je že marsikdo opozarjal. Letos smo to tudi doživeli in na prvi pogled gre za všečen pristop. A glavni razlog za pozive je bil v slabi uporabnosti (in verjetno tudi uporabljanosti) posameznih storitev. Pričakoval bi, da so se snovalci novega portala lotili naloge, kot moderna doktrina razvoja spletnih storitev nalaga. Torej, da se uporabljanost posamezne storitve meri, analizira razloge za slabo uporabljanost in potem storitve na podlagi ugotovitev prenovi. In to za vsako storitev posebej. Ker državna uprava teh podatkov ne objavlja, ne morem soditi ali je bilo to narejeno. Bi si pa želel, da se po nekaj mesecih objavi podatke v kateri bi za vsako storitev (npr. podaljšanje vozniškega dovoljenja) objavilo podatke o uporabi, času postopka, koliko uporabnikov je prekinilo izvajanja postopka in podobno, za storitev pred in po prenovi. To bi na najbolj transparentni način pokazalo kaj vse so snovalci dosegli in kako so izboljšali uporabniško izkušnjo.


Supervizor je bil eden od primerov letošnjega leta, ki kaže na slab odnos do javnih storitev in kako hitro se jih lahko spolitizira. Sicer odličen primer dobre prakse dela z javnimi podatki, je padel na banalnih dogovorih o tem kako se nekaj izvede. Vodstvo KPK (predvsem prejšnje) se je s storitvijo rado hvalilo, hkrati pa ni naredilo dovolj, da bi bila storitev ustrezno upravljana.


Zadnja novost letošnjega leta je državni računalniški oblak. Mislim, da je to ena boljših potez letošnjega leta, če bo le izvajana, kot je obljubljeno. Torej, da se bo državno informatiko upravljajo enotno in namesto 70 strežniških lokacij in aplikacij uporabljajo le oblak. Če je temu tako, bo tudi državna uprava lahko zmanjšala število potrebnih licenc in administratorjev, ki te sisteme upravljajo. Zato bo ključno, da bo ob letu delovanja MJU objavilo podatke o tem za koliko se je zmanjšalo število licenc, nakupov novih računalnikov in informatikov, ki so upravljali z razdrobljenimi sistemi. Glede na pomanjkanje računalničarjev v gospodarstvu bo to dobrodošlo za državni proračun, kakor tudi za gospodarstvo.


Letos smo dočakali tudi uvedbo dodatnih javnih storitev kot so e-recepti, kar nas bo končno premaknilo iz repa evropskih lestvic o informatizaciji zdravstva. Takih premikov ni bilo veliko, a nekateri vendarle so. In upam, da jih bo v prihodnjem letu še več.

Internetna nevtralnost

Letošnja tema je bil tudi sprejem uredbe EU o enotnem telekomukacijskem trgu, ki je internetno nevtralnost odpravila. Pri tem smo lahko upravičeno ponosni na slovensko državo, ki poleg Nizozemske edina glasovala proti uredbi, hkrati pa so tudi slovenski EU poslanci večinsko glasovali proti. Edini predstavnik, ki je glasoval za uredbo, in s tem proti internetni nevtralnosti, je bil Lojze Petrle. Svojega glasu ni pojasnil.


Javnost je o informacijski družbi letos slišala skoraj največ, saj je bila to spretno izkoriščena javna tema, ki je na eni strani pozicionirala Slovenijo kot odločno branilko načel in na drugi strani izpostavila pomen dialoga o prihodnosti informacijske družbe.


Žal pa se je potem hitro odzval državni telekom, ki je že napovedal, da bo omejeval povezovanje z drugimi napravami (tethering). To pomeni, da bo Telekom Slovenije spremljal kakšen promet uporabnik ima in se glede na to odločal koliko bo zanj zaračunal. To je v samem bistvu omejevanje nevtralnosti interneta. Slabo je tudi to, da se je po pritožbi državljana, Agencija za komunikacijska omrežja in storitve RS odzvala izrazito birokratsko in zapisala, da formalno gledano ne gre za spremljanje uporabe storitve ampak spremljanje uporabe na ravni naprave. To je v izrazitem nasprotju z duhom stališča, ki ga je še dva meseca nazaj zastopala država pred evropskimi partnerji. Agencija se je odzvala legalisitično in birokratsko, in povedala, da je zakon pač tak. Želel bi si več koordinacija znotraj države, ki ima pri glavi eno stališče, pri nadzorniku drugega, pri izvajalcu storitve, ki je še vedno v državni lasti, pa tretjega.

Digitalni podpis in digitalna identiteta

Digitalni podpis ostaja velika praznina slovenskega informacijskega prostora. To je tema na kateri se ne naredi skorajda nič, pa čeprav smo digitalni podpis uzakonili že pred več kot 20 leti in smo bili pri tem med prvimi v Evropi.


Digitalni podpis se skoraj ne uporablja v javnem poslovanju. In za to je v največji meri kriva vsakokratna vlada.  Imamo vso potrebno infrastrukturo, vsi slovenski poštni strežniki in poštni klienti v javni upravi so sposobni izvajati podpisovanje elektronske pošte, a se to ne uporablja. Da imajo vsi državni uslužbenici digitalni certifikat je sicer urejeno, a se ga uporablja redko. Nazadnje sem prejel odločbo FURSa na katerem je bil ID certifikata odtisnjen na papir, a mi je vseeno bila odločba vročena pisno. Pa imamo zakonsko urejeno tudi elektronsko vročanje. A s tem si nihče ne beli glave. Uradniki, funkcionarji in poslanci ne podpisujejo svojih elektronski pisem, pa imajo za to na voljo zakonsko podlago in tehnična sredstva.

Gospodarstvo

Informacijska družba transformira gospodarstva saj odpravlja neučinkovitosti in meje. A jo je potrebno tudi izkoristiti in tehnologije uporabiti. Slovenski odnos do digitalnega gospodarstva se deklarativno sicer izboljšuje, realno pa omejuje.


V Sloveniji imamo izjemno živahno okolje mladih podjetji - startupov. Po neukih ocenah (ker uradne statistike ni) se je v zadnjih nekaj letih ustvarilo nekaj tisoč delovnih mest za visokoizobražene mlade. Ta so se ustvarila brez državnih intervencij ali pobud. A še vedno je cel segment povsem odrinjen od domačega trga.


Najnovejša napoved davčnih blagajn obljublja, da bodo davčne blagajne obvezne tudi za tiste, ki sprejemajo plačila s kreditnimi karticami, kljub temu da naj bi bila osnova ideja zakona preprečevanje neregistriranega poslovanja z gotovino. To povzroča startupom, ki poslujejo preko spleta nemalo težav, saj zaradi hitrega in nepremišljenega uvajanja FURS nima odgovorov na vprašanja o delovnem času, lokaciji blagajne in podobno.


Po drugi strani država ne uporablja znanj, ki jih startupi imajo in tako raje uporablja stare in okostenele, predvsem pa drage storitve. Ministrstva porabljajo po nekaj miljonov evrov za storitve, ki bi s sodobnimi znanji lahko bile bistveno cenejše. Država bi lahko bolje izkoristila domače ponudnike znanj in to ne le tistih nekaj iz nabora stalnih dobaviteljev državnim organom.


Letos se zgodil tudi prvi obisk premiera pri informacijskih podjetjih v ZDA, kar je naredilo veliko za zavedanje in vidnost problematike. Vseeno pa je bil usmerjen le v največja svetovna podjetja, slovenski partnerji pa razen Telekoma Slovenije niso vidni igralci pri izgradnji informacijske družbe. Ustvaril se je vtis, da so vodstva DARSa, Petrola, Gorenja in podobnih tam bolj na izletu, kot pa pri resni delegaciji, ki bo transformirala slovensko družbo v informacijsko. Želel bi si, da predsednik vlade 4 dni časa, ki jih nameni za spoznavanje problematike informacijske družbe usmeri v razumevanje domačih težav na področju informacijske družbe in predvsem rešitev, ki so na voljo. A pozitivno je, da se za to zanima.

Zaključek

V splošnem lahko rečemo, da se je v Sloveniji zavedanje o informacijski družbi, vsaj v nekaterih segmentih obrnilo na bolje, največ je na tem področju naredilo Ministrstvo za javno upravo. A od zavedanja do izvedbe je še dolga pot. Projekti, ki se izvajajo so dobro naravnani, moramo pa dati več poudarka na odgovornosti za izvedbo, ter merjenju učinkovitosti rezultatov in izvajanja.


Problematika informacijske družbe ostaja segmentirana in zaprta po posameznih ministrstvih, torej omejena na nekaj majhnih segmentov. Menim, da bi se morali z informacijsko družbo ukvarjati na najvišjem nivoju in sicer horizontalno, torej ne le v enem ministrstvu, ampak koordinirano v vseh. Tako pri promociji, izvedbi, spremljanju, strategiji in podobno.

Čas je, da bi se začelo spremljati učinke vseh predpisov na informacijsko družbo. Torej, da bi  bilo v zakonodajnem postopku potrebno za vsak predpis, ki se ga sprejema, oceniti kako vpliva na informacijsko družbo s stališča proračuna, varnosti, zasebnosti, učinkovitosti, izvedbe in podobno. To bi dvignilo javno zavedanje na višjo raven in zagotovilo, da začnemo razvijati Slovenijo v sodobno informacijsko družbo.

sreda, 28. oktober 2015

O padcu internetne nevtralnosti

Včeraj je Evropski parlament sprejel uredbo, po kateri je internetna nevtralnost v Evropi ogrožena. O tem poročajo vsi svetovni mediji. V nasprotju z zagovorniki Uredbe praktično nobeden ne govori o odpravi gostovanja v tujih omrežjih. Za podpornike Uredbe je to eden glavnih argumentov.

Evropa pač deluje na kompromisih in bilo bi veliko presenečenje, če uredba ne bi bila sprejeta. Kljub temu mislim, da slaba. To mi je prejšnji teden neformalno potrdil tudi visoki uradnik Evropske komisije in že napovedal revizijo v dveh do treh letih. Pred sprejemom sem tudi sam pozval evropske poslance in javnost naj se aktivno vključijo v dogajanje, saj je bilo eno ključnih sporočil, da se o internetni nevtralnosti začne govoriti. In se je.

V Sloveniji se je precej aktivno razvila kampanija pod oznako #resimoNET, ki je osveščala o slabostih kmalu veljavne uredbe. Kampanije na drugi strani ni bilo. Razen enega zapisa o definiciji internetne nevtralnosti, nisem zasledil okroglih miz, izjav ali česarkoli podobnega. Podporniki Uredbe so bili tiho in čakali, da glasovalni stroj naredi svoje. Kljub pozivom GZS in druge organizacije niso povedale svojega stališča. RTV Slovenija in drugi mediji so tej temi naklonili kar nekaj pozornosti in kolikor vem, so imeli težave pridobiti sogovornike, ki so uredbo podpirali in bi o tem javno spregovorili.

Zgodba z Uredbo je razgalila bedo znanja in debate o digitalni družbi med odločevalci. V parlamentu je bilo na razpravi 50 poslancev od 750. Večina razpravljalcev je govorila o odpravi gostovanja kot velikem dosežku. Še celo edini slovenski poslanec Lojze Peterle, ki je glasoval za Uredbo, in je bil hkrati edini, ki se na pozive za komentar tudi ni odzival v času pred glasovanjem, je objavil zapis, da je to velika zmaga Evrope. Na srečo so ostali slovenski poslanci glasovali v skladu z stališčem Slovenije, da ja Uredba škodljiva v taki obliki.

Dobra stran zgodbe je, da se je o tem govorilo veliko. Interesirana javnost se je zganila in aktivno sporočala poslancem in širše, kaj si o tem misli. Tu je bila kampanija za internetno nevtralnost svetel primer kako demokracija v 21.stoletju lahko deluje. Želel bi si, da je pri vsaki od pomembnih odločitev javnost tako vključena.

A zdaj je pomembno kako naprej. Ta bitka je za nasprotnike Uredbe izgubljena. A pomembno je, da se o teh stvareh tehtno in argumentirano govori. Osebni napadi na aktiviste so pod nivojem in bi morali biti že zdavnaj preseženi. So predvsem v sramoto tistim, ki jih izustijo. Si pa zelo želim, da se diskusija nadaljuje argumentirano in odprto o vsebini.

Lepota interneta je, da je kot tehnologija bil razvit tako, da preživi marsikatero težavo. Internet in njegove vsebine bodo preživele in našle pot, vprašanje je le za kakšno ceno.

petek, 09. oktober 2015

Nevtralnost interneta v EU je na preizkušnji

Nevtralnost interneta je eno najpomembnejših načel sodobne družbe. Zagotavlja, da imamo vsi enak dostop do digitalnih vsebin. Preprečuje velikim, da bi izrinili male ponudnike s trga digitalnih storitev. Ali kot ga definira slovenski zakon:

"Nevtralnost interneta je načelo, po katerem se vsak internetni promet skozi javno komunikacijsko omrežje obravnava enakovredno, to je neodvisno od vsebine, aplikacij, storitev, naprave, vira in cilja komunikacije.."

Ko internetne nevtralnosti ni, se lahko zgodi, da učenci ne bodo več mogli brskati po internetu prosto, ampak bodo videli le vsebine največjih založnikov. Slovenska podjetja ne bodo mogla konkurirati svetovnim ponudnikom. Politični medij enega pola bi lahko izrinil tiste z drugega z blokado.  Internet dostop za vse bo dražji! 

Si tega res želimo?

Nevtralnost interneta v Evropi je na preizkušnji. Pred letom dni sem pisal evropskim poslancem, ko se je o direktivi za enotni telekomunikacijski trg odločalo prvič. Takrat je družbeni apel mnogih skupin zalegel in poslanci so sprejel zelo dobro besedilo, ki bi zagotovilo svobodo digitalne besede. 

A parlamentarna procedura zahteva več korakov in industrija telekomov je uspela v letu dni povsem sprememeniti besedilo, ki bo po novem uredba, torej obvezujoča tudi za Slovenijo in celo Evropo. In to besedilo omogoča telekomom, torej tistim ki upravljajo z digitalnimi omrežji, da omejujejo in prodajajo svoje kapaciteta glede na vsebino in ne glede na kapacitete. 

To je tako, kot če bi DARS imel pravico, da rdečim avtomobilom omogoči, da lahko vozijo s polno hitrostjo po odstavnem pasu, ali pa da se vsi, ki za to doplačajo lahko vozijo po avtocesti prednostno, drugi se jim morajo pa umikati.  

Slovenci smo lahko glede teh vprašanj lahko ponosni! Slovenija je poleg Nizozemske bila prva, ki je uzakonila nevtralnost interneta v svoji zakonodaji. Zavezanost Slovenije svobodi na internetu je vlada RS potrdila in besedilo, ki gre v parlament, skupaj z Nizozemsko v Svetu EU zavrnila! A je bila preglasovana s strani drugih članic. 

Zato je pomembno, da se nas čimveč zavzame za nevtralnost interneta. Pozivam vse, da podprejo akcijo Rešimo Net!, se poučijo o tem kaj internetna nevtralnost je,  razširijo vest o nujnosti problema na socialnih omrežjih (#resimoNET) in pišejo evropskim poslancem

V četrtek, 27.10.2015 bo Evropski parlament glasoval o končni obliki Uredbe. Če bo sprejeta taka kot je predlagana, bo z nevtralnostjo interneta v Evropski uniji konec.  

Zato je nujno, da evropski poslanci Uredbo zavrnejo in s tem sporočijo Komisiji in Svetu, da podpirajo nevtralnost interneta. 

torek, 28. julij 2015

O upravljanju Supervizorja

Zadnje dni polni časopise zgodba o Supervizorju. O tem imam svoje mnenje, predvsem s stališča upravljanja storitve. Delno sem o tem že pisal, podrobneje je o tem pisalo Delo, članica KPK in tudi portal Pod črto. A večina odzivov se nanša na preteklosti in iskanje krivca.

Sam mislim, da je  bistveno bolj pomembno od  tega  kaj je bilo, to kaj bo. Namreč zanima me kaj pomeni, da je zdaj baza preseljena? Je tudi povezana z viri podatkov, da se lahko dnevno obnavlja kot do sedaj? Ker to je pravzaprav najpomembneje.

Da se zgodi krivica v preteklosti, neumnosti in nerodnosti je slabo, ni pa edina pomembna zadeva. Večina komentatorjev in novinarjev se spušča na nivo razčiščevanja za nazaj, kar je seveda potrebno, saj se je iz tega potrebno kaj naučiti.

Moja kritika je usmerjena  na dva naslova: na vodstvo KPK v zadnjih nekaj letih, ker je dovolilo, da se paradni projekt vodi nesistemsko več let, le na podlagi dobre volje. Če ni bilo znanja pri državnih informatikih, bi bilo pa potrebno zagotoviti sistemsko rešitev z izvajalci. Možnost, da izvajalec ugasne storitev, ki se predstavlja kot državna, ni dobra. To je malomarno poslovanje, in ta kritika ne gre na avtorje ali druge izvajalce, ampak predvsem na tiste, ki so odgovorni, da Supervizor deluje. Morali bi ustvariti formalni okvir, ki ni samo omogočal delovanje Supervizorja, ampak ga tudi zagotavljal. In tu so v celoti padli na izpitu.

Drug naslov za kritiko pa so novinarji in komentatorji, ker jih zanima samo iskanje krivca za nastalo situacijo in ne tudi analiza morebitnih posledic. Iz medijev lahko razberemo, da se je prenesla baza podatkov, ne pa tudi vsa programska oprema, ki omogoča sprotno povezovanje podatkov z viri in obnavljanje podatkov na supervizorju.  Če je to res, imamo samo navidezno delovanje Supervizorja z arhivskimi podatki.

In o tem bi bilo potrebno govoriti.

četrtek, 23. julij 2015

Digitalna nepismenost države

Dogodki zadnjih tednov vedno bolj kažejo, da imamo digitalno nepismeno državo oz. natančneje digitalno nepismene odločevalce.  Da ne bo pomote, moja ost je usmerjena povsem apolitično.

Prvi problem je sistemski, o katerem sem že pisal v pismu mandatarju. Pred 15 leti je bila Slovenija med bolj digitalno razvitim državami. Med prvimi v Evropi smo imeli Ministrstvo za informacijsko družbo, ki se je nato združilo s šolskim in ohranilo informacijsko družbo vsaj v imenu. V zadnji reinkarnaciji pa je informacijska družba že porinjena pod Ministrstvo za šolstvo v Direktorat za informacijsko družbo katerega naloga je zožena v financiranje Arnesa in občasno pisanje zakonskih okvirov.

Portfelj ministrstva je tako širok, da je pri zadnjih dveh zaslišanjih kandidatk za ministrice pred parlametarnim odborom od 4 urne razprave prejšnja kandidatka porabila 4 minute za pojasnila v zvezi z informacijsko družbo, in zdajšnja le 1.5minute. V obeh primerih je šlo za odgovore na vprašanja poslancev. Druge države pa medtem imenujejo pooblaščence na nivoju vlad, ki upravljajo z informatiko, informacijsko strategijo in informacijsko družbo.

Najbolje odnos Slovenije do informacijske družbe kažejo zdajšnji in bivši premieri. 24.6.2015 jih je nacionalna televizija povabila na pogovor o Sloveniji in Rosvita Pesek jim je kot zadnje vprašanje podala izziv, kako nas je lahko na področju informacijske družbe in s tem povezanega podjetništva Estonija prehitela po desni. Od treh govorcev smo dobili tri odgovore: da se z Estonijo ne gre primerjati, ker so tam pokojnine nizke; da Slovenija intenzivno vlaga v propulznive panoge, npr. lesarstvo; in da je za vse kriv komunistični režim, ki je omrežil univerzo. Za četrtega govorca je zmanjkalo časa, bi me pa zanimal tudi njegov odgovor.

In ta odnos se kaže v povsem praktičnih primerih vsakodnevnega življenja. Samohvalno e-upravo še vedno razvijamo, hvalimo se da je večina storitev na voljo v e-obliki, a še vedno ne poznam prav veliko ljudi, ki bi e-upravo uporabljalo. Pa ne, ker ne bi hoteli, ampak ker je marsikatera storitev tako zapletena ali slabo izvedena, da je neuporabna. Zadnji primer so obvezni e-računi za tiste, ki poslujejo s proračunskimi uporabniki. Za male uporabnike se naj bi uporabljala spletna stran UJP, ki pa je tako zapletena za uporabo, da moram še vedno za eno od prijateljic enkrat na mesec oddajati račun v njenem imenu, ker pač na njenem računalniku ne deluje. Pa nikogar nič ne skrbi, raje se odpira nova (tehnična) fronta v okviru davčnih blagajn.

Posebna, meni ljuba zgodba, je digitalni podpis. Slovenija ima že 20 let uzakonjen digitalni podpis, kar pomeni, da se lahko ustrezno podpisan email pošlje kamorkoli in velja kot žigosan in podpisan dopis. Ampak še vedno se moramo skoraj redno pregovarjati z uradniki na carini, davkariji, bankirji in podobnimi, ki zahtevajo “original” podpis namesto digitalno podpisanega sporočila.

Državni elektronski digitalni potrdili (certifikata) SIGEN-CA in SIGOV-CA sta uvedena že nekaj let in zagotavljata, da je elektronsko sporočilo, ki je podpisano, res od pošiljatelja. Če se od posameznikov ne more pričakovati, da si takoj nastavijo elektronski certifikat, bi pa to pričakoval v državni upravi. Zagotovitev sistemske rešitve, da bi bili vsa uradniška elektronska sporočila v Sloveniji elektronsko podpisana ni želja, ampak bi morala biti sistemska obveznost upravljalcev državnih omrežij.

Uradniki bi morali skupaj z državnim izpitom dokazati, da razumejo tveganja komunikacijskih poti in ne samo pisanja dopisov in uporabe elektronskih preglednic. Kljub temu, da sem v zadnjih letih komuniciral že s kakimi 6 ministri, še nisem dobil elektronskega sporočila, ki bi bil digitalno podpisan, da bi lahko vedel, da je sporočilo res bilo poslano s strani pošiljatelja. Še več, kdaj pride sporočilo kar s komercialnega naslova, in to od ministra suverene države!

A zgodba z digitalnimi certifikati se tu še ne konča. Če državni informatiki niso zagotovili varne in avtorizirane komunikacije z državljani, je kar šokantno, da prej omenjena certifikata nista overjena pri korenskih imenikih, kar bi omogočilo svetovno uporabo za vse ostale državljane, ki to želijo. Poenostavljeno: certifikati delujejo tako, da so vpisani v svetovne imenike, na podlagi katerih potem računalniki samodejno preverjajo ali je vse kot mora biti. Slovenija izdaja lastne certifikate, kar je s stališča državne suverenosti pomembno, a zadnji korak bi moral biti, da se vpišemo v korenske imenike, da bi se v Sloveniji izdane certifikate prepoznalo po celem svetu. To je administrativni postopek, ki se ga izvede in, ki so ga izvedle druge države. Tak certifikat velja potem povsod. Če ni vpisan, pa računalnik pokaže prejemniku, da elektronska pošta ni avtorizirana.

In to je velik problem. Moj certifikat SIGEN-CA, ki je pripet moji elektronski pošti, tako tujcem ne pomeni nič, oz. se morajo zelo potruditi, če sumijo, da je kaj narobe in tako preverjajo ali sem res sam poslal sporočilo. Še ena reč, ki bi lahko bila sistemsko rešena, pa ni. In zopet to nikogar ne skrbi.

Značilen primer odnosa do sodobnih orodij je tudi Supervizor. Storitev je eden boljših primerov uporabe javnih podatkov in je dokazala, da so podatki lahko uporabni in da sodobne tehnologije lahko prinesejo bistveno več, kot če jih ne uporabljamo.  A kaj, ko so iz začetnega volonterskega eksperimenta celotno storitev ohranjali pri zunanjem izvajalcu, brez prave podpore, in to kljub temu, da so se tam zbirali podatki za katere je tudi Informacijska pooblaščenka pojasnila, da so tako zbrani lahko občutljivi. V nekaj letih obstoja se državni informatiki niso vprašali kakšna tveganja so s tem povezana in kaj lahko na to temo storijo.  Mar sploh vemo, kje so  shranjeni vsi državni podatki?

V primeru Supervizorja je bilo všečno, da zunanji izvajalec to počne za drobtinice. A tveganja so ostajala in nihče se na njih ni oziral. Zdaj si pa odgovorni umijejo roke, da je to pač tehnično vprašanje. Zakaj se pa potem povprečen državljan ne more izgovoriti iz kakšne prekrškovne težave, da je to pač pravno vprašanje?

Sistemsko pomanjkanje rešitev, nerazumevanje orodij in ignoriranje sodobnih možnosti je pripeljalo do zadnje nesrečne zgodbe - prisluškovalne afere arbitražnemu sodniku.

Če že visoki uradniki ne vedo kaj so ta tveganja, je zame šokantno, da službe, ki so za to odgovorne, ne poskrbijo, da lahko ti ljudje varno komunicirajo, in jim zapovedo na kakšen način morajo to početi. Če zaradi proračuna in ne vem česa še ne zmorejo zagotoviti varne infrastrukture, naj si pridobijo katero od komercialnih storitev ali naprav (npr.  Silent Circle), ki to omogoča na zelo visokem nivoju, ali pa preberejo navodila za uporabo tehnologij, ki ji je organizacija Freedom press objavila za žvigače po aferi Snowden. Če ti ukrepi ščitijo Snowdena in somišljenike pred najmočnejšo vohunsko organizacijo NSA, ni vrag, da ne bodo tudi uradnikov male države pred vohuni druge male države.  Upam, da imamo to sistemsko rešeno vsaj na nivoju vladne komunikacije in da naši ministri uporabljajo varne telefone in elektronske predale za komuniciranje med seboj, če že za komunikacijo navzven ne uporabljajo nikakršne varnostne infrastrukture.

A, da bi to dosegli, je na vseh nivojih potrebno razumeti, da sodobne tehnologije niso samo ugodnost in priložnost, ampak tudi tveganje.

Potrebno je zagotoviti, da se s tem ukvarjajo ljudje, ki to razumejo in ne nastavljati na odgovorna mesta všečne predstojnike varnostnih služb in informacijskih služb, ki se hitro znajdejo v taki ali drugačni strankarski aferi.  Tistim, ki pa so za to operativno zadolženi, pa je potrebno prisluhniti in jim dati na voljo sredstva, da svoje delo lahko opravijo. Ko ga ne, jih je potrebno poklicati na odgovornost in ustrezno ukrepati.