torek, 29. julij 2014

Pismo novemu mandatarju

Spoštovani g. Cerar,

čestitam ob uspehu na nedavnih volitvah in ob vašemu verjetnemu mandatarstvu. Želim vam, da bi na tej podlagi zgradili uspešno koalicijo in vodili državo v boljšo prihodnost.

Slovenija je v svetovnem merilu vodilna na nekaterih področjih visoko tehnološkega podjetništva. Imamo eno najboljših podjetij z virtualnimi igračami na svetu, največjo borzo virtualnih valut, največje število projektov za naprave na platformah za množično financiranje in podobno. A hkrati že 5 let povsem ignoriramo to najhitrejše rastočo gospodarsko panogo. Državne spodbude so neučinkovite in zastarele, statistično panoge ne spremljamo, investicije v tovrstna podjetja se zgodijo v tujini in podjetniki se izseljujejo. O tem sem pisal ob isti priložnosti vaši predhodnici, a ni bilo odziva, le še več startupov se je izselilo.

EU je v prejšnjem sklicu postavila cilje informacijske družbe v obliki Digitalne agende in celo ustvarila nov horizontalen komisariat za digitalno družbo, hkrati pa Slovenija živi življenje Doriana Graya. Če smo še pred desetimi leti imeli Ministrstvo za informacijsko družbo, je vlada za vlado zmanjševala pomen informacijske družbe, dokler nismo njene vloge zreducirali na Direktorat za informacijsko družbo, ki v bistvu financira državno akademsko omrežje in občasno piše zakone.

Primanjkuje nam ciljev in odnosa, ne denarja. Slovenska zakonodaja na področju informacijske družbe je odlična, ne potrebuje sprememb. Prav tako je denarja dovolj, le brezciljno je porabljen. Slovenski državni uradi dobivajo nagrade za digitalizacijo storitev, a nihče ne objavi statistke uporabnosti le-teh. Po vseh standardih uporabnosti so namreč državne in uradniške spletne storitve sila nerodne za uporabo, nekatere celo neuporabne.

Elektronski podpis je že nekaj let uzakonjen, pa se je še vedno s sodišči in uradi potrebno pregovarjati, da ne potrebujejo dokumenta poslanega po faksu, ampak je digitalno podpisana el. verzija dovolj. Na pošti podjetnik ne more dokazati, da lahko opravi poštno storitev v imenu podjetja, če s seboj nima papirnatega izpiska iz Ajpesa, da je res zastopnik podjetja. Še celo državni uradniki si med seboj s kurirji pošiljajo papirje, in s tem zapravljajo denar, državljani pa še vedno  v lekarno hodimo z nakracanimi recepti, kljub temu, da si zdravnik to kar je napisal na recept, vestno vpiše tudi v svoj računalnik in bi brez težav poslal neposredno v lekarno, ali zapisal na zdravstveno izkaznico. Vse skupaj povzroča zamude, napake in slabo voljo. In predvsem jemlje zaupanje.

Infrastrukturo imamo, vedno bi bila lahko boljša, a je zadostna. Vedno boljše povezave ne bodo pomagale, če še obstoječih ne izkoristimo. Zato določanje novih proračunov, financiranje dodatnih kablov in projektov brez ciljev ni dovolj. A ne gre samo za infrastrukturo, gre tudi za vsebino: npr. v digitalno izobraževanje slovenskih učiteljev investiramo skoraj največ v Evropi, a so učenci na dnu lestvice po samozavesti pri uporabi digitalnih tehnologij. Nima smisla vlagati v digitalne vsebine, če se jih ne uporablja. In tako gredo miljoni, uradniki so zadovoljni, ker so investirali, državljani pa še vedno nimajo storitev.

Novi koalicijski partnerji bi se morali zavedati, da je informacijska družba podstat vseh ostalih. Kot sta to pred 100 leti postali železnica in promet. Pa danes nobenemu danes ne pade na pamet, da bi ukinil ali ignoriral promet in infrastrukturo. Slovenija lahko s pametnim pristopom in brez dodatnih sredstev zopet postane vodilna na področju informacijske družbe. Priložnosti so v izobraževanju, javni upravi, podjetništvu, poslovanju, socialnih sistemih, odnosu družbe in državljanov. Samo odločiti se je treba in prenehati usmerjati sredstva brezciljno in brez merjenih učinkov, samo da se porabijo.

Predlagam vam, da informacijsko družbo in cilje Digitalne agende vključite v novo koalicijsko pogodbo, da prevetrite zastarelo mislenost, da investicije v informacijsko družbo pomenijo vsako drugo leto nov računalnik in vsake štiri leta debelejši kabel. Predlagam, da dvignete pomen informacijske družbe na raven ministrov, in vsakemu posebej določite ustrezne neproračunske cilje na področju informacijske družbe za naslednji mandat.

Nenazadnje imamo tudi odlično priložnost v novi komisiji EU. Zakaj pa ne bi Slovenija kandidirala s sposobnim kandidatom za mesto komisarja za Digitalno agendo? To je resor, ki ni med največjimi, za katere se bije bolj med velikimi, a ima hkrati najbolj perspektiven portfelj, za katerega se lahko zelo konkurenčno borimo. To bi lahko bil odličen prvi korak v vašem mandatu.

S spoštovanjem,

Aleš Špetič, glasnik digitalnih tehnologij RS

ponedeljek, 31. marec 2014

Odprto pismo evropskim poslancem

Spoštovane evropske poslanke in poslanci!

Pišem Vam kot glasnik digitalnih tehnologij RS, predsednik Alumni združenja Fakultete za računalništvo in informatiko UL, računalničar, podjetnik, Evropejec in Slovenec.  V četrtek opoldne boste glasovali o predlogu za enotni trg telekomunikacij, oz. svežnju ukrepov za "Povezani kontinent". Rad bi Vas opozoril na usodne posledice za prihodnost interneta in digitalnih tehnologij v Evropi, o katerih bo odločal Vaš glas.

“Nevtralnost interneta je načelo, po katerem se vsak internetni promet skozi javno komunikacijsko omrežje obravnava enakovredno, to je neodvisno od vsebine, aplikacij, storitev, naprave, vira in cilja komunikacije,” načelo pojasnjuje spremno besedilo slovenskega Zakona o elektronskih komunikacijah. Slovenci, smo poleg Nizozemcev, eni prvih, ki smo nevtralnost interneta do neke mere vpeli že v zakonodajo.

Predlog Evropske komisije je sprva ostro zagovarjal načelo nevtralnosti interneta (tudi po slovenskem vzoru), vendar se je v pogajanjih, pet minut pred dvanajsto razvodenel v obliko, ki nevtralnosti ne zagotavlja več. Na to sem skupaj z glasniki digitalnih tehnologij drugih držav posebej opozoril komisarko Neelie Kroes na zadnjem srečanju glasnikov. Kljub razumnim pojasnilom, katere verjetno poznate in zavidljivim dosežkom paketa, kot so enotna cena mobilnih gostovanj, enotni trg, je to premalo.

Nevtralnost interneta ne more in ne sme biti kompromis. Verjetno se strinjamo, da kakovost vode v vodovodnem omrežju ne more biti del cenovne politike ali velikosti ponudnika. Tudi, če bi tehnologija omogočala, bi bilo verjetno nepredstavljivo, da bi npr. velik francoski ponudnik razsoljene vode iz oceana lahko izrinil lokalne vodovode in pač zakupil vodovodne cevi do Domžal, Brd ali Ivanjkovcev.

In ravno to bo za dostop do informacij omogočil predlog, kakršen je na mizi. Torej, da lahko močni ponudniki zakupijo prednostne pravice za prenos podatkov in vsebin. Ko omogočimo to, je le še pol koraka do časov, ko lahko nekdo s kapitalom, politično ali socialno močjo onemogoči druge pri dostopu do informacij. Pa ni treba daleč v zgodovino,  že turški primer prejšnjega tedna priča o tem, kaj se zgodi, ko je vpliv nad infrastrukturo zlorabljen.

Demokratičnost dostopa do vsebin kot so novice, video, glasba, radio in druge bo resno ogrožena, saj manjši in neodvisni ponudniki v Evropi in drugje ne bodo imeli enakomernega dostopa do uporabnikov. Menim, da je ena od velikih vrlin Evrope ravno v preprečevanju enoumja in sprejemanju različnosti. In to lahko dosežemo le z odprtim in demokratičnim dostopom do velike inovacije 20.stoletja - interneta.

Slovenija je svoje stališče že povedala in ga z zakonom uzakonila. Poleg Nizozemske je izjemen primer poguma in pogleda na prihodnost. Zato Vas pozivam, da ta položaj izkoristite in vodite pot, ki smo jo kot država članica že začrtali. V zadnjem letu sem prvič v življenju lahko opazoval moč industrije, ki se združi da bi ohranila zgodovinske privilegije. Videl sem kako se odličen predlog, ki bi kazal smer celemu svetu, kompromisno spremeni in oveni v birokratski latovščini. Ravno prost dostop do novic, podatkov in uporabnikov, o katerem boste glasovali v četrtek, Vam omogoča, da se odločate jasneje.

Prihodnost interneta v Evropi in v svetu je v Vaših rokah. Glas, ki ga boste dali v četrtek bo odločal o tem, kako se bo 28 članic odločalo v naslednjih dveh letih. Od tega bo odvisna Vaša in naša dediščina in prihodnost. To bo glas, ki ga bo spremljal cel svet, predvsem pa mlada generacija Evropejcev, ki sveta brez interneta ne pozna.

Spoštovane poslanke in poslanci. Vaš glas ob glasovanju o amandmajih ob predlogu Povezanega kontinenta bo pokazal, da Evropa ne temelji več le na štirih svoboščinah. Generacije Evropejcev živijo tudi peto - nevtralnost interneta. Zagotovite ji prihodnost!

Z lepimi pozdravi,

Aleš Špetič, glasnik digitalnih tehnologij RS

torek, 18. marec 2014

Startup Crawl Ljubljana 2014

Slovenska mlada tehnološka podjetja spet odpirajo svoja vrata. Tokrat v petek, kjer bo več kot 20 slovenskih startupov predstavilo kje in kako počnejo kar počnejo. To je redka priložnost za vse, ki jih tovrstno podjetništvo zanima. Še posebej za mlade, ki iščejo svoj prostor pod soncem, saj lahko tako spoznajo najuspešnejša podjetja, ki so nastala v preteklih letih.

Vsi, ki se ga želijo udeležiti lahko pridejo pogledati katerokoli podjetje, ki sodeluje v dogodku. Organizatorji prosijo le, da se na obisk posameznega podjetja prijavite na njihovi spletni strani:



Startup crawl je samo-organiziran dogodek, ki združi slovenske mlade podjetnike. Upam, da se ga tokrat udeleži tudi čimveč predstavnikov države in tistih, ki ustvarjajo podporna okolja, da od blizu vidijo kako tehnološko podjetništvo deluje in kakšno okolje potrebujemo, da bodo mladi našli perspektivo, tehnologija okolje in država pa konkurenčno prednost v svetu.

petek, 14. marec 2014

Duh tehnološkega podjetništva

Podjetniki, ki se ukvarjamo z digitalnimi tehnologijami in startupi že nekaj let opažamo kako aktivne so nekatere države pri promociji svojega podjetniškega ekosistema in podjetij. Ponavadi se srečujemo na petih do desetih velikih dogodkih, ki so organizirani na svetu. Značilno je to, da so ti dogodki vidni, da se jih udeležujejo vsi vidnejši investitorji, da tam kar mrgoli novih tehnologij in novinarjev. Skratka vsi tisti, ki v tej, najhitreje razstoči industriji kaj štejejo.

Tistih nekaj deset tehnoloških medijev, ki se tam redno pojavi, dopolnijo največji svetovni mediji in vsi se združijo v eni sami nalogi - odkrivanju odličnih zgodb. Moja izkušnja iz preteklega tedna, ko sem se udeležil festival SxSW v Texasu je, da ni nobena težava za mlado visokotehnološko podjetje iz Slovenije biti za isto mizo na večerji s tehnološkim urednikom portala Yahoo, dati intervju za BBC in biti predstavljeni kot primer tehnoloških trednov za leto 2014 pred tisočglavim občinstvom. In to vse brez PR predstavnikov ali v naprej dogovorjenih dogodkov. Temu so namenjena taka srečanja.

In veliko držav in njihovih pospeševalnih agencij to zelo razume. Na festivalu SxSW je bila gneča med različnimi predstavniki držav, ki so iskali tehnološka podjetja in jih vabili v svoje države, hkrati pa pomagali svojim startupom, da pridejo na dogodek in se predstavijo. Tako me je npr. predstavnik Ontaria poiskal, se predstavil in me v 2 minutah prepričaval, kaj vse dobimo, če podjetje preselimo k njim. Tehnološke vize za Kanado takoj, subvencioniranje prispevkov za plače, delovno okolje in tako naprej. Druge države, so npr. pripravili cele stojnice, kjer so lahko izbrana mlada podjetja predstavila svoje izdelke 30.000 obiskovalcem, za delček stroška, ki bi ga imeli sicer. Pa to niso bile samo velike države, ampak tudi manjše, npr. Nova Zelandija, Irska, Škotska, Quebec, Avstrijci... Nizozemska je delila brošuro, kjer so predstavljali svoje startupe, večje države so se predstavljale še bolj agresivno.


Ko smo o tem govorili, se je seveda hitro pojavili pomislek, da država v recesiji pač tega ne zmore. Grkov res nisem našel, so pa zato bili tam Portugalci, Španci in Irci. Pa tudi neevropske države, ki imajo težave. A ekonomika takega posla je enostavna. Če se najame večji prostor na SxSW je za 200m2 razstavnega prostora strošek najema 16.000 USD, poleg tega pa še cca 5.000 USD za stroške postavitve in pogostitev, je to skupaj 21.000 USD ali 15.000 EUR. Za to ceno se dobi opremljen razstavni prostor, hkrati pa pripada razstavljalcu še 20 kart. Karta sicer stane 1000 USD, torej se z drugimi besedami s spretno potezo lahko za ceno karte udeležencev, pridobi tudi razstavni prostor. Enostavna ekonomika obsega. V primerjavi s stroškom cca 3000-5000 EUR kolikor stane manjša stojnica za eno podjetje, je to kar vabljiva ponudba za startupe. Če je pa to vložek države, pa še toliko bolj.

Spretne države si pri tem zastavijo dva cilja: pomoč uspešnim startupom in promocija ekosistema za startup podjetnišvo. Vsem je jasno, da podjetje, ki zbira evre, da lahko razvije nove produkte, pograbi vsako priložnost, da se lahko v na svojih trgih predstavi.

A zalomi se pri razumevanju zakaj bi vabili druge, da pridejo k nam. Trenutna tarifa za priporočilo inženirja, ki se iz Slovenije preseli v tujino je med 2.000-5.000 EUR.  Inženirji odhajajo zaradi zatohlosti, ki vlada pri nas. Plača je drugotni motiv. Če bi vendarle uspeli razviti ekosistem, za katerega bi se zanimali tudi drugi bi se stanje duha spremenilo. Tako pa nas Avstrici in Bolgari prehitevajo po levi in desni. Ker razvoj podjetniškega ekosistema pri nas še vedno sloni le na prostovoljcih, ne pa na sistemskem pristopu.

V zadnje pol leta sem se udeležil 3 velikih dogodkov za visokotehnološka podjeta v svetu (WebSummit v Dublinu, CES v Las Vegasu in SxSW v Austinu) in na vseh se nekatere sistematično pojavljajo in s tem gradijo prepoznavnost ekosistema. Slovenije tam ni, pa bi morala biti. Imamo vse potrebne sistemske mehanizme, vključno z agencijo za pospeševanje gospodarstva, direktoratom za podjetništvo in skladom za podjetništvo. A prepogosto se pojavi znan motiv: postopki so odlični, le rezultatov ni, oz. jih vsak zmeri malo po svoje. Medtem pa uspešna tehnološka podjetja odhajajo v tujina, tista ki so v Sloveniji se pa skrivajo.

Z enostavno odločitvijo, da bo visokotehnološko (startup) podjetništvo eden od stebrov strategije zaposlovanja in razvoja, bi lahko npr. naredili seznam pomembnih dogodkov v svetu, se jih začeli udeleževati in začeli graditi prepoznavnost Slovenije. Tako bi vsaj malo prispevali k povečanju zaupanja vlagateljev, pridobivanju podjetnikov iz drugi držav in pomagali lastnim, da se predstavijo v svetu.  Z 10 dogodki letno, 10 stojnicami na dogodek, bi lahko tako predstavili 50-100 startupov svetu in hkrati ciljno promovirali slovenski ekosistem, kar bi izjemno pospešilo umeščanje Slovenije na startup zemljevid sveta.

Organizacija gospodarskih srečanj dogodkov ob obisku državnikov in gospodarska diplomacija morda pomaga industrijskim panogam, a povsem presliši mlada tehnološka podjetja.


četrtek, 13. februar 2014

O odprtih podatkih in interpretaciji

Pred nekaj dnevi je bil objavljena lestvica uspeha slovenskih šol na nacionalnih preverjanjih znanj. Sama lestvica je bistveno manj zanimiva, kot pa vse dogajanje okoli objave. Odprla je precej vprašanj na katere mnogi opozarjajo že nekaj časa, a tri so še posebej pereča.

Odprti podatki so koncept, ki se pri nas prepočasi uveljavlja. Načela s katerimi naj bi se zagotovilo odprtost podatkov, kot so celovitost, izvirnost, aktualnost, dostopnost,  nediskriminatornost, neomejenost in podobno, so v svetu že dolgo sprejeta. To sicer zveni učeno, a poenostavljeno to pomeni tole:  podatki naj bodo dostopni, če so bili zbrani z javnimi sredstvi. In javni naj bodo takoj, ko je to mogoče, v obliki, ki omogoča nadaljno obravnavo. Ne smejo biti selektivni ampak celoviti, in morajo biti čimbolj surovi. Torej brez interpretacij. Seveda mora objava varovati anonimnost in ostale zakonsko predpisane omejitve.  In kot je tudi že pooblaščena razložila, naj bodo na voljo brez dodatnih stroškov. Podatke v javnih zbirkah imamo na voljo že vsaj 15 let, pa jih še vedno skrivamo ali pa zapletemo tako, da so neuporabni.

Žalostno je, da kljub nekaj svetlim izjemam, javni servisi še vedno ne omogočajo dostopa do podatkov sistemsko. Hkrati pa tisti javni servisi, ki objavljajo podatke uspejo zaplesti zgodbo do mere, ki draži njihovo dostopnost, npr. z dostopnimi gesli, objavami v Excel datotekah, predinterpertiranih podatkih in podobno. Poskus v dobro smer je Nacionalni interoperabilnosti okvir, ki ne zaživi. Podatkov tam je enostavno premalo, in skrbniki podatkov niso obveznani tam objavljati. Pa bi morali biti.  Ni izgovorov zakaj Ajpes podatke objavlja po svoje, zahteva prijavo in podobno. Ravno tako zavodi, ministrstva in drugi državni organi.

Podatke bi se lahko objavilo odprto na cenejši način kot sedaj, če bi se jih objavilo na sistemski način.

Interpretacija podatkov je seveda ključna. In tu se kaže stanje v katerem smo. V pomanjkanju interpretacij, ki so metodološko pravilne, se pač pojavijo tiste, ki so najbolj všečne. Po že omenjeni objavi rezultatov uspeha šol se je sprožil plaz interpretacij in zavajanj. Npr. mediji so objavili, da je to raziskava, pa so še avtorji razlagali, da je to le seznam. Ponosna vodstva šol so nacionalki razlagala, kako je to potrditev njihovega dela. Sindikat in ministrstvo pa, da je to zavajanje. Ker je vse skupaj sovpadlo z olimpijado se je ločnica med navijaštvom za naše in proti drugim kar malo zabrisala. A posledice so bistveno resnejše.

Kot oče 11 letnice sem na seznamu el.pošte staršev našega razreda in že se je pojavilo vprašanje enega od staršev: "Rezultat naše šole res ni zavidljiv. Ali imamo kakšne konkretne predloge za izboljšanje rezultata (znanja naših otrok) v prihodnjih letih? Kaj lahko k rezultatu doprinesemo starši?"
V podkrepitev so bile pripete povezave na medije, in lestvico. Težava nastane v tem, ko začnem spraševati kaj to pomeni. Namreč naša šola je na seznamu, a ko sem šel pogledat podatke sem ugotovil, da je objavljenih 100 šol od 450. Z drugimi besedami šole, ki so na seznamu, so v zgornjih 25% šol sodeč po tej lestvici. Je to slabo ali dobro?

V včerajšnih Odmevih je strokovnjak dokazoval kako je lestvica škodljiva in metodološko sporna. Verjetno res, a rešitev ni v skrivanju podatkov, ampak večji dostopnosti le teh. Zakaj potem podatke ne obdelajo in objavijo (skupaj s surovimi podatki) z interpretacijo, za katero mislijo, da je pravilna. In seveda, na način, ki zadostuje tudi zakonu. Ravno tako bi lahko sindikati odlično izkoristili podatke, objavili metodološko pravilno raziskavo, ki bi bila izhodišče za pripravo kriterijev za nagrajevanje in motivacijo učiteljev. Brez tega smo še vedno v arhaičnem sistemu, kjer vsake dve leti nekdo polavtomatsko napreduje in zato pridobi nekaj odstotkov plače. In to v času, ko imamo podatke na voljo v el. obliki že kar dolgo.

A lestvica šol je le primer, ki je aktualen in ni edini. Podoben primer se je pojavil ob debati na socialnih omrežjih in sicer v zvezi z zahtevo za javno objavo ocen učiteljev na visokošolskih zavodih. Celotna debata se zoži na osebnostne pravice in sposobnost študentov, da ocenjujejo profesorje. Ko sem študiral na univerzi v ZDA, je bilo čisto normalno, da smo profesorje ocenjevali. To je bil kriterij za njegovo uspešnost in možnost, da razpiše izpit v naslednjem letu. Ne razumem kako lahko dekan neke fakutlete trdi, da vzgaja cvet bodoče inteligence, hkrati mu pa ne zaupa, da bi ti študetje bili sposobni oceniti delo učiteljev. Kdaj pa bodo? V tretjem letniku, absolventskem obdobju, tri tedne po diplomi? Mislim, da bi zrelost Univerza pokazala s tem, da bi kot eno od seminarskih nalog za študente, ki poslušajo statistiko ali podobne predmete, naložili interpretacijo podatkov o ocenah učiteljev in ocen pri predmetih. In da bi vse te interpretacije objavili. Tako bi dosegli pravo transparentnost in odprtost.


Pravica in dolžnost objave
Najhujša težava pa je še vedno v glavah tistih, ki odločajo o objavah podatkov.

Menim, da bi javni podatki morali biti javni, in objavljeni po načelih odprtih podatkov, če je to le možno. Brez izjem. Simptomatično narobe je, da prej omenjeni sindikati, univerza, državna izpitna komisija in drugi razlagajo, da je objava podatkov škodljiva, hkrati pa ne ponudijo alternative. Razumljivo je, da strokovnjaki razumejo podatke bolje kot javnost. A ravno njihova dolžnost je, da nam to razložijo.

Zdravniki so že pred časom doumeli, da je pomembno, da ljudje tudi razumejo zakaj morajo jemati neko zdravilo in da smo predpisati modro, belo in rdečo tabletko ni dovolj. In to je enako v vseh drugih delih družbe. Javnost zanima kaj se dogaja in ne verjame samo trditvam, da je vse ok. Omenjena zgodba z lestvico ni edina in ni ključna. Kmalu se bodo pojavljale nove, pa naj bodo proračunski podatki, podatki o pokojninah, statistiki porabe goriva na javnih vozilih ali pa kaj tretjega.

Ključno je, da bi morali podatke objavljati in hkrati ponuditi javnosti možnost, da strokovnjake posluša in preverja kaj se dogaja. Upravljanje z javnimi podatki je ključnega pomena za širšo in odprto družbo. Dokler tega ne razčistimo in bo potrebno do podatkov priti preko sodišč in odločb Pooblaščenke,  se bodo pojavile nove lestvice in interpretacije, ki bodo razburjale.



torek, 11. februar 2014

Varna raba interneta

Danes je dan varne rabe intereneta. Digitalne tehnologije, internet, igrice, tudi interaktivna televizija so novosti, ki jih spoznavamo šele zadnjih 10-20 let. A tako kot je uvedba elektrike, motoriziranega prometa in drugih novotarij povzročila strah, je to seveda to tudi priložnost.

Digitalne tehnologije nam omogočajo, da zvemo več, naredimo več in smo bližje z drugimi. A le, če so uporabljene dobro in ne zlorabljene. Zato je še toliko bolj pomembno, da se zavedamo, da  je varna uporaba digitalnih tehnologij predvsem ozaveščena uporaba.

Le vešči uporabniki, tudi mlajši, bodo lahko izkoristili vse možnosti, ki jih jih nove poti odkrivanja omogočajo. Tako kot otroke učimo  prečkati cesto na prehodih za pešce, pomembnosti zdrave prehrane ali gibanja za telo, jih je potrebno učiti tudi, da tehnologija skriva pasti in ponuja možnosti.

Danes je, kot vsaki drugi dan, odlična priložnost, da otroka, soseda, sodelavca ali babico naučite nekaj novega o uporabi interneta ali računalnika!

In zavedanju tega je namenjen dan varne rabe interenta.

www.safe.si
www.varniinternet.si
www.varenvspletu.si
www.spletno-oko.si
www.varninainternetu.si



sreda, 29. januar 2014

Poročilo o delu glasnika za leto 2013

Biti glasnik digitalnih tehnologij Republike Slovenije je čast in dolžnost. Po 18 mesecih in ob začetku novega leta je čas za pregled, kaj je bilo narejenega.

Glasništvo zahteva zavzetega človeka, predvsem pa je izziv, ker ni predpisanih nalog. Vsak glasnik v vsaki državi si jih izbere in določi sam. V slabem letu in pol sem deloval na treh področjih.

Prva naloga je bila povečanje vidnosti glasništva. Izpeljal sem  zelo uspešno akcijo zbiranja sredstev za razstavo Goto 1982, kjer se je slovenska računalniška industrija združila in v pičlih dveh tednih in z zbranimi skoraj 15.000 EUR omogočila, da je razstava postala brezplačna za vse. Rezultat je bil izjemen odziv šol in javnosti. Sodeloval sem na številnih posvetih in okroglih mizah in poskušal osvetliti digitalno družbo iz druge, nebirokratske strani.
Nekateri projekti so zahtevali tudi anonimnost. Kjer sem mogel sem pomagal tudi tistim, ki so potrebovali osnovne stvari, kot je računalnik ali podobno. Name so se obračali posamezniki in šole, in poskusil sem jih povezati z darovalci in tako smo nekaterim omogočili vstop v digitalni svet. Na ta del sem še posebej ponosen, predvsem pa hvala vsem darovalcem!

Aktiven sem bil na področju opismenjevanja, ter tako kot ambasador podprl projekt Simbioza in ga tudi predstavil drugim glasnikom po Evropi. Z opismenjevanjem je tudi povezana moja iniciativa za izbirni predmet, kjer bi šolarji opismenjevali  starejšo populacijo na mentorski način. Zbrali smo deležnike in tudi začeli priprave, imeli uvodne sestanke na ministrstvu. Pripravil sem izhodišča in zbral deležnike. Po moji oceni bi bil to izjemno uspešen projekt v evropskem smislu in kot tak, je bil tudi sprejet na predstavitvi pred Evropsko komisijo in drugimi glasniki. Ob menjavi oblasti se je projekt ustavil, upam pa da mi ga bo uspelo spet premakniti naprej.
Bolj uspešen je bil RailsGirls, projekt s katerim smo organizirali delavnico za učenje programiranja za ženske. S podporo sponzorja in predvsem prostovoljcev, še posebej Alje Isakovič smo uspeli skorajda v hipu dobiti 600 prijav žensk, ki so se želele učiti programiranja. Ta odziv je presenetil vse in vodil v najuspešnejši dogodek te vrste na svetu. Še bolj pomembno pa je, da se je iz tega razvilo gibanje z dodatnimi delavnicami in projekti, ki uspešno deluje.

Tretje področje mojega delovanja pa je bilo namenjeno digitalnemu podjetništvu. Poskušal sem po najboljših močeh spodbujati mlade za podjetništvo s pomočjo digitalnih tehnologij. Konkretno pa sta področje zaznamovali dva projekta.
V prvem sem želel spodbuditi razvoj slovenskega podjetniškega ekosistema na sistemski ravni. Uspelo mi je pripraviti resen in celosten strateški predlog predlog in ga predstaviti ministroma Žigi Turku in Radovanu Žerjavu. Odziv je bil zelo pozitiven, a kaj ko je že omenjen politična kriza odvzela vso motivacijo z menjavo ministrov. Svoja stališča sem predstavil v pismu tudi novi predsednici vlade, a zaenkrat odziva še ni bilo.
Drugi projekt pa je bil povezan z novim zakonom in urejanjem področja zasebnosti in piškotkov. Tu se je razvnela vroča diskusija med industrijo in informacijsko pooblaščenko. Ponosen sem, da nama je s pooblaščenko uspelo za isto mizo zbrati predstavnike industrije in regulatorjev in jih tako spodbuditi, da je prišlo do sprejemljivejše rešitve za vse.

Za zaključek še nekaj splošnih podatkov. V 18 mesecih nisem imel sredstev ali proračunske podpore. Za delo nisem plačan. Vse potne stroške povezne z opravljanjem funkcije za kakšnih 5 poti v Bruselj je refundirala Evropska komisija. V zadnjem času si poti in s tem povezane nakupe kart urejam sam. Upam, pa da mi bo z ministrstvom zopet uspelo spet vspostaviti odnos, ki bo spodbujal razvoj digitalne družbe. Pozitivni odzivi se kažejo, upam da se bo tak trend nadaljeval.

V 18 mesecih je po moji oceni bilo opravljenih cca. 90-100 delovnih dni prostovljnega dela, namenjenega glasništvu. V tem času sem redno predstavljal iniciative pred komisarko Kroesovo in stremel k čimvečji podpori Bruslja za naše projekte. Stkala so se izjemna poznanstva in prijateljstva z bruseljskimi birokrati, ki z veseljem pomagajo tudi pri projektih, ki so nekoliko manj formalni.

Bilo je veliko iniciativ, želel bi si, da še več. Še bolj pa, da bi jih bilo več uspešnih. Ugotavljam, da sem z vsemi, kjer je bila vključena privatna iniciativa in prostovoljci, bil uspešen. Nekoliko manj tam, kjer smo bili odvisni od državnih inštitucij, a to je tek na dolge proge.  Potrebujemo vidnost in izpostavljenost, saj se bo le tako zavedanje pomena digitalne družbe povečevalo.

Veselim se leta 2014, novih projektov in predvsem čimveč vsebin.