torek, 10. maj 2016

Pregled razvoja informacijske družbe


Danes mineva 4 leta od kar me je Vlada RS imenovala za glasnika digitalnih tehnologij RS. Danes se moj mandat izteka, zato je to moj zadnji zapis v vlogi glasnika.

Cilj glasništva je promocija in izboljševanje zavedanja pomena informacijske družbe. Svojo vlogo sem opravljal prostovoljno in brezplačno. Glasniki digitalnih tehnologij naj bi javno in strokovno pomagali pri razvoju informacijske družbe in kritično pokazali na morebitne pomakljivosti ali prednosti. Moj zadnji zapis namenjen pregledu in oceni stanja razvoja informacijske družbe pri nas.

V svojem mandatu sem organiziral 2 dobrodelni akciji v katerih smo zbirali denar za odprtje razstave o zgodovini računalništva  GOTO 1982, ki jo je z zbranimi sredstvi lahko brezplačno obiskalo več tisoč šolarjev, in za nakup računalnikov z otroke iz socialno ogroženih družin. Skupaj smo zbrali skoraj 30.000 EUR, ki so jih donirali posamezniki in podjetja. Organizirali smo delavnice za učenje programiranja žensk RailsGirls, kjer se je že na prvo prispelo 600 prijav za 90  prostih mest. Nekatere izmed njih so si organizirale stalen programerski klub CodeCatz, v okviru katerega so razvile tudi prvo stran za Teden programiranja, še eno slovensko iniciativo, ki jo je Evropska komisija in marsikateri državnik Evrope podprl. Doma takega odziva nismo uspeli zagotoviti.

Poskušal sem biti aktiven in odziven na aktualne dogodke kot je bilo uvajanje novih pravil za delo s piškotki, uvajanje davčnega potrjevanja za plačila po spletu in odzivanje na dogajanje v zvezi internetno nevtralnostjo. V vseh primerih je na operativnih ravneh potekalo sodelovanja z uradniki zgledno.

Slovenija je bila ena prvih držav, ki je pred več kot 20 leti uzakonila elektronski podpis in elektronsko poslovanje. Pred 15 leti smo imeli ministrstvo za informacijsko družbo, pred nekaj leti smo bili poleg Nizozemske prvi v EU, kjer smo se postavili ostro na stališče varovanja internetne nevtralnosti. Na te dosežke smo lahko upravičeno ponosni!

Lahko ugotovim, da se je v zadnjih  4 letih zavedanje javnosti izboljšalo. O informacijski družbi se bolj pogovarjamo, te teme so v medijih pogostejše.

Zelo pozitiven vtis imam o novinarjih in medijih. Odzivnost in korektnost poročanja je bila vedno visoka, kar še dodatno dokazuje pomembnost informacijske družbe.

Sodelovanje s tremi vladami je bilo ohlajajoče. V prvi, ki me je imenovala, sem z ministrom Žigo Turkom sodeloval dobro. V drugi, kjer je bil minister Jernej Pikalo, so me najprej želeli zamenjati s pojasnilom, da delam premalo, a so se potem premislili in ob zaključku njegovega mandata sva se poslovila korektno. Zadnjih treh ministric nisem srečal. Je pa na drugi strani bilo sodelovanje z Evropsko komisijo izjemno plodno. Žal mi je, da Slovenija ni bolje izkoristila povezav, ki sem jih pridobil kot glasnik, še posebej sodelovanje s prvo komisarko Neelie Kroes. Glasnikom je namreč omogočen dokaj neposreden dostop do glavnih odločevalcev in iz osebne izkušnje lahko povem, da se hitro odzivajo na morebitne pobude ali težave. Pa naj bo to na nivojih direktoratov, kabineta komisarja ali pa kar pri komisarjih samih.

A objektivne številke in opozorila strokovnjakov kažejo, da Slovenija drvi v brezno na področju informacijske družbe, in nič ne kaže, da bi se trend obrnil. Raziskava Združenih narodov kaže izrazit padec na svetovni lestvici med letom 2012 in letom 2014, pri e-vladanju iz 25. na 41. mesto in pri e-participaciji iz 66. na 84. mesto. Prav tako evropski indeks DESI kaže, da se Slovenija v zadnjih letih ne more pohvaliti. Že celo na področjih, za katere smo se hvalili, npr.  uporabljenost javnih digitalnih storitev je padec iz leta 2014 do 2016 izrazit.

Trenutna koalicija je v svojem koalicijskem sporazumu  prepoznala informacijsko družbo kot področje, ki lahko “zagotovijo globalno konkurenčno prednost, obenem pa državljanom olajšajo vsakodnevna opravila ali celo ponudijo priložnost za osebnostni razvoj.” To je po dolgem času zopet vlada, ki je postavila informacijsko družbo na enakovredno raven, kot druge programske točke koalicijskega sporazuma.

A podroben pregled kaže, da je večino pozornosti na področju informacijske družbe  v zadnjem letu in pol bilo namenjenih le državni informatiki, ostala področja so zanemarjena.

Obljub koalicijskega sporazuma je bilo kar nekaj, a večina  še ni uresničenih:

  • Doseganje visoke e-vključenosti (doseganje 100% pokritosti prebivalstva z 30MBit/s in 50% 100Mbit/s) je z obstoječimi predvidenimi viri v proračunih je to nerealno. 
  • Spodbujanje večje konkurenčnost digitalnega gospodarstva. Raziskave kažejo, da se večino kapitala, ki ga pridobijo Slovenci vplača v podjetja, ki jih Slovenci zato morajo ustanoviti v tujini.
  • Prizadevanje za večjo e-vključenost in dvig kompetentnosti prebivalstva. Posebnih ukrepov za večjo e-vključenost ni. Kako je koalicija načrtovala povečevanje e-vključenosti ni jasno, a javne aktivnosti so dokaj zamrle. Najbolj odmevni projekti na področju izobraževanja in spodbujanja e-vključenosti so bili ali so volonterski in niso podprti s strani države, npr. Teden programiranja, Simbioza in podobno. Velika koalicija za delovna mesta je v Sloveniji neoperativna in zgolj deklerativna. 
  • Vzpostavitev okolja v katerem bodo storitve javne uprave zagotovljene v digitalni obliki. Uporabljenost storitev eUprave pada. Nova vlada je sicer prenovila portal eUprave, a pri tem ni jasno čemu služi prenova, kakor tudi kakšne kriterije so pri tem uporabili. V sporazumu so napovedali merila in kazalnike s katerimi bo učinkovitost merjena, a javno nisi objavljeni, zato ocena ni mogoča.
  • Spodbude za podjetja s področja IKT in startupov. Olajšav ali drugih spodbud ni, žal pa se je trenutna vlada odločila, da bo večino storitev kupila pri velikih svetovnih ponudnikih, kar je utrdila celo z obiskom v ZDA. Tudi sicer ostale večje projekte s področja državnega IKT država večinoma ponuja tujim korporacijam, ki potem za podizvajalce velikokrat najemajo slovenske strokovnjake. Na področju startupov Vlada ni povečala spodbud, saj ostajajo spodbude v okviru SPS v letih 2015 in 2016 na enaki ravni kot v letu 2014.
  • Nevtralnost interneta Slovenci smo lahko ponosni na reakcijo slovenske vlade in večine  slovenskih poslancev v Evropskem parlamentu, ko smo se odločno uprli spremembam uredbe, ki je definirala nevtralnost interneta. Žal je kmalu po sprejetju uredbe slovenski regulator AKOS izrazito birokratsko odločal o posameznih vprašanjih in tako vspostavil odločitve, ki so po mnenju strokovne javnosti v nasprotju v sicer dobro podprtimi načeli nevtralnosti interneta.
  • Usposabljanje mladih za digitalna delovna mesta. Vlada je 29.1.2015 objavila Jamstvo za mlade  v katerem pa je povsem zanemarila področje informacijske družbe. V paketu, ki naj bi bil vrednem 160 mio EUR se informacijska družba ne omenja, saj so sredstva za usposabljanje mladih namenjena kulturi, socialnemu podjetništvu in drugim oblikam usposabljanja za zaposlovanje. 
  • Združitev upravljanja in vodenja IKT v centralni urad in optimizacija javne infrastukture. IKT koordinira MJU in dejansko izvaja storitve centralnega urada, tudi če se mu tako ne reče uradno. V okviru teh aktivnosti, se je vzpostavil tudi državni digitalni oblak, ki je eden bolj odmevnih projektov te koalicije. A vzpostavitev oblaka ni dovolj, saj ga bo potrebno še uporabiti.
  • Udejanjanje pravne države na področju IKT. Upoštevanje Zakona o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu se izvaja izrazito šibko, in se ne spodbuja. Državni uslužbenci in funkcionarji ne uporabljajo elektronskega podpisa,  državni organi še vedno zahtevajo dokumente v papirni obliki. 
  • Projekti. Koalicijski sporazum obljublja tudi nekaj specializiranih projektov, ki pa še niso izvedeni, oz. so obstajali že prej, tako da ni jasno, kaj naj bi se izvedlo: digitalizacija kulture, digitalna platforma za sodelovanje s civilno družbo, platforma za pregled socialnih pomoči, digitalna delovna knjižica. Po mojih informacijah ti projekti še niso izključeni, ne vem pa tudi ali so že začeti.

Kljub temu, da je koalicija dala informacijsko družbo programsko ob bok človekovim pravicam, varnosti in sociali, je objektivna slika dosežkov slaba.

Direktorat za informacijsko družbo organizacijsko spada pod Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. A žal je povsem odrinjen. Pozornosti ministric, ki se naj bi se z njim ukvarjale nima, kar se kaže tudi v tem, da se na parlamentarnih zaslišanjih s tem področjem skorajda ne ukvarjajo, da ministrstvo skorajda ne izdaja nobenih javnih sporočil v zvezi z informacijsko družbo, in ne nazadnje tudi s tem, da napredka na področju informacijske družbe praktično ni. Po novem naj bi ga celo prenesli na MJU, kar pomeni, da bo še komponenta izobraževanja in naslavljanja digitalne izključenosti izrazito oslabljena in se bo razumevanje inf.družbe povsem zožilo na informatiko.

Žalostno je, da je koalicijski sporazum prepoznal prioritete, a jim Vlada z ukrepi ne sledi in kot kaže tudi ni namena, da bi te prioritete naslovili. Razen državnega oblaka in stališča o internetni nevtralnosti, se Vlada z ukrepi, ki jih je napovedala v svojem koalicijskem sporazumu na področju informacijske družbe ne ukvarja, ali pa jih izvaja nejavno. Lahko bi rekli, da nazadujemo in da so naši ukrepi nezadostni, in da je stanje zaskrbljujoče.To se kaže tudi v napovedi premiera Cerarja, ki ob predstavitvi načrtov za leto 2016 ni omenil nobenih prioritet s področja informacijske družbe.

Svoj mandat zaključujem z mešanimi občutki. Informacijska družba je tu in se bo razvijala organsko. Želim si, da bi se odgovorni zavedli potenciala in izkoristli priložnosti, da bi razvoj informacijske družbe v Sloveniji spodbudili in naredili v enega glavnih povdarkov našega razvoja. Tudi s pomočjo novega glasnika, ko bo ta imenovan.



Ni komentarjev:

Objava komentarja