Včeraj je Evropski parlament sprejel uredbo, po kateri je internetna nevtralnost v Evropi ogrožena. O tem poročajo vsi svetovni mediji. V nasprotju z zagovorniki Uredbe praktično nobeden ne govori o odpravi gostovanja v tujih omrežjih. Za podpornike Uredbe je to eden glavnih argumentov.
Evropa pač deluje na kompromisih in bilo bi veliko presenečenje, če uredba ne bi bila sprejeta. Kljub temu mislim, da slaba. To mi je prejšnji teden neformalno potrdil tudi visoki uradnik Evropske komisije in že napovedal revizijo v dveh do treh letih. Pred sprejemom sem tudi sam pozval evropske poslance in javnost naj se aktivno vključijo v dogajanje, saj je bilo eno ključnih sporočil, da se o internetni nevtralnosti začne govoriti. In se je.
V Sloveniji se je precej aktivno razvila kampanija pod oznako #resimoNET, ki je osveščala o slabostih kmalu veljavne uredbe. Kampanije na drugi strani ni bilo. Razen enega zapisa o definiciji internetne nevtralnosti, nisem zasledil okroglih miz, izjav ali česarkoli podobnega. Podporniki Uredbe so bili tiho in čakali, da glasovalni stroj naredi svoje. Kljub pozivom GZS in druge organizacije niso povedale svojega stališča. RTV Slovenija in drugi mediji so tej temi naklonili kar nekaj pozornosti in kolikor vem, so imeli težave pridobiti sogovornike, ki so uredbo podpirali in bi o tem javno spregovorili.
Zgodba z Uredbo je razgalila bedo znanja in debate o digitalni družbi med odločevalci. V parlamentu je bilo na razpravi 50 poslancev od 750. Večina razpravljalcev je govorila o odpravi gostovanja kot velikem dosežku. Še celo edini slovenski poslanec Lojze Peterle, ki je glasoval za Uredbo, in je bil hkrati edini, ki se na pozive za komentar tudi ni odzival v času pred glasovanjem, je objavil zapis, da je to velika zmaga Evrope. Na srečo so ostali slovenski poslanci glasovali v skladu z stališčem Slovenije, da ja Uredba škodljiva v taki obliki.
Dobra stran zgodbe je, da se je o tem govorilo veliko. Interesirana javnost se je zganila in aktivno sporočala poslancem in širše, kaj si o tem misli. Tu je bila kampanija za internetno nevtralnost svetel primer kako demokracija v 21.stoletju lahko deluje. Želel bi si, da je pri vsaki od pomembnih odločitev javnost tako vključena.
A zdaj je pomembno kako naprej. Ta bitka je za nasprotnike Uredbe izgubljena. A pomembno je, da se o teh stvareh tehtno in argumentirano govori. Osebni napadi na aktiviste so pod nivojem in bi morali biti že zdavnaj preseženi. So predvsem v sramoto tistim, ki jih izustijo. Si pa zelo želim, da se diskusija nadaljuje argumentirano in odprto o vsebini.
Lepota interneta je, da je kot tehnologija bil razvit tako, da preživi marsikatero težavo. Internet in njegove vsebine bodo preživele in našle pot, vprašanje je le za kakšno ceno.
sreda, 28. oktober 2015
petek, 9. oktober 2015
Nevtralnost interneta v EU je na preizkušnji
Nevtralnost interneta je eno najpomembnejših načel sodobne družbe. Zagotavlja, da imamo vsi enak dostop do digitalnih vsebin. Preprečuje velikim, da bi izrinili male ponudnike s trga digitalnih storitev. Ali kot ga definira slovenski zakon:
"Nevtralnost interneta je načelo, po katerem se vsak internetni promet skozi javno komunikacijsko omrežje obravnava enakovredno, to je neodvisno od vsebine, aplikacij, storitev, naprave, vira in cilja komunikacije.."
Ko internetne nevtralnosti ni, se lahko zgodi, da učenci ne bodo več mogli brskati po internetu prosto, ampak bodo videli le vsebine največjih založnikov. Slovenska podjetja ne bodo mogla konkurirati svetovnim ponudnikom. Politični medij enega pola bi lahko izrinil tiste z drugega z blokado. Internet dostop za vse bo dražji!
Si tega res želimo?
Nevtralnost interneta v Evropi je na preizkušnji. Pred letom dni sem pisal evropskim poslancem, ko se je o direktivi za enotni telekomunikacijski trg odločalo prvič. Takrat je družbeni apel mnogih skupin zalegel in poslanci so sprejel zelo dobro besedilo, ki bi zagotovilo svobodo digitalne besede.
A parlamentarna procedura zahteva več korakov in industrija telekomov je uspela v letu dni povsem sprememeniti besedilo, ki bo po novem uredba, torej obvezujoča tudi za Slovenijo in celo Evropo. In to besedilo omogoča telekomom, torej tistim ki upravljajo z digitalnimi omrežji, da omejujejo in prodajajo svoje kapaciteta glede na vsebino in ne glede na kapacitete.
To je tako, kot če bi DARS imel pravico, da rdečim avtomobilom omogoči, da lahko vozijo s polno hitrostjo po odstavnem pasu, ali pa da se vsi, ki za to doplačajo lahko vozijo po avtocesti prednostno, drugi se jim morajo pa umikati.
Slovenci smo lahko glede teh vprašanj lahko ponosni! Slovenija je poleg Nizozemske bila prva, ki je uzakonila nevtralnost interneta v svoji zakonodaji. Zavezanost Slovenije svobodi na internetu je vlada RS potrdila in besedilo, ki gre v parlament, skupaj z Nizozemsko v Svetu EU zavrnila! A je bila preglasovana s strani drugih članic.
Zato je pomembno, da se nas čimveč zavzame za nevtralnost interneta. Pozivam vse, da podprejo akcijo Rešimo Net!, se poučijo o tem kaj internetna nevtralnost je, razširijo vest o nujnosti problema na socialnih omrežjih (#resimoNET) in pišejo evropskim poslancem!
V četrtek, 27.10.2015 bo Evropski parlament glasoval o končni obliki Uredbe. Če bo sprejeta taka kot je predlagana, bo z nevtralnostjo interneta v Evropski uniji konec.
Zato je nujno, da evropski poslanci Uredbo zavrnejo in s tem sporočijo Komisiji in Svetu, da podpirajo nevtralnost interneta.
torek, 28. julij 2015
O upravljanju Supervizorja
Zadnje dni polni časopise zgodba o Supervizorju. O tem imam svoje mnenje, predvsem s stališča upravljanja storitve. Delno sem o tem že pisal, podrobneje je o tem pisalo Delo, članica KPK in tudi portal Pod črto. A večina odzivov se nanša na preteklosti in iskanje krivca.
Sam mislim, da je bistveno bolj pomembno od tega kaj je bilo, to kaj bo. Namreč zanima me kaj pomeni, da je zdaj baza preseljena? Je tudi povezana z viri podatkov, da se lahko dnevno obnavlja kot do sedaj? Ker to je pravzaprav najpomembneje.
Da se zgodi krivica v preteklosti, neumnosti in nerodnosti je slabo, ni pa edina pomembna zadeva. Večina komentatorjev in novinarjev se spušča na nivo razčiščevanja za nazaj, kar je seveda potrebno, saj se je iz tega potrebno kaj naučiti.
Moja kritika je usmerjena na dva naslova: na vodstvo KPK v zadnjih nekaj letih, ker je dovolilo, da se paradni projekt vodi nesistemsko več let, le na podlagi dobre volje. Če ni bilo znanja pri državnih informatikih, bi bilo pa potrebno zagotoviti sistemsko rešitev z izvajalci. Možnost, da izvajalec ugasne storitev, ki se predstavlja kot državna, ni dobra. To je malomarno poslovanje, in ta kritika ne gre na avtorje ali druge izvajalce, ampak predvsem na tiste, ki so odgovorni, da Supervizor deluje. Morali bi ustvariti formalni okvir, ki ni samo omogočal delovanje Supervizorja, ampak ga tudi zagotavljal. In tu so v celoti padli na izpitu.
Drug naslov za kritiko pa so novinarji in komentatorji, ker jih zanima samo iskanje krivca za nastalo situacijo in ne tudi analiza morebitnih posledic. Iz medijev lahko razberemo, da se je prenesla baza podatkov, ne pa tudi vsa programska oprema, ki omogoča sprotno povezovanje podatkov z viri in obnavljanje podatkov na supervizorju. Če je to res, imamo samo navidezno delovanje Supervizorja z arhivskimi podatki.
In o tem bi bilo potrebno govoriti.
Sam mislim, da je bistveno bolj pomembno od tega kaj je bilo, to kaj bo. Namreč zanima me kaj pomeni, da je zdaj baza preseljena? Je tudi povezana z viri podatkov, da se lahko dnevno obnavlja kot do sedaj? Ker to je pravzaprav najpomembneje.
Da se zgodi krivica v preteklosti, neumnosti in nerodnosti je slabo, ni pa edina pomembna zadeva. Večina komentatorjev in novinarjev se spušča na nivo razčiščevanja za nazaj, kar je seveda potrebno, saj se je iz tega potrebno kaj naučiti.
Moja kritika je usmerjena na dva naslova: na vodstvo KPK v zadnjih nekaj letih, ker je dovolilo, da se paradni projekt vodi nesistemsko več let, le na podlagi dobre volje. Če ni bilo znanja pri državnih informatikih, bi bilo pa potrebno zagotoviti sistemsko rešitev z izvajalci. Možnost, da izvajalec ugasne storitev, ki se predstavlja kot državna, ni dobra. To je malomarno poslovanje, in ta kritika ne gre na avtorje ali druge izvajalce, ampak predvsem na tiste, ki so odgovorni, da Supervizor deluje. Morali bi ustvariti formalni okvir, ki ni samo omogočal delovanje Supervizorja, ampak ga tudi zagotavljal. In tu so v celoti padli na izpitu.
Drug naslov za kritiko pa so novinarji in komentatorji, ker jih zanima samo iskanje krivca za nastalo situacijo in ne tudi analiza morebitnih posledic. Iz medijev lahko razberemo, da se je prenesla baza podatkov, ne pa tudi vsa programska oprema, ki omogoča sprotno povezovanje podatkov z viri in obnavljanje podatkov na supervizorju. Če je to res, imamo samo navidezno delovanje Supervizorja z arhivskimi podatki.
In o tem bi bilo potrebno govoriti.
četrtek, 23. julij 2015
Digitalna nepismenost države
Dogodki zadnjih tednov vedno bolj kažejo, da imamo digitalno nepismeno državo oz. natančneje digitalno nepismene odločevalce. Da ne bo pomote, moja ost je usmerjena povsem apolitično.
Prvi problem je sistemski, o katerem sem že pisal v pismu mandatarju. Pred 15 leti je bila Slovenija med bolj digitalno razvitim državami. Med prvimi v Evropi smo imeli Ministrstvo za informacijsko družbo, ki se je nato združilo s šolskim in ohranilo informacijsko družbo vsaj v imenu. V zadnji reinkarnaciji pa je informacijska družba že porinjena pod Ministrstvo za šolstvo v Direktorat za informacijsko družbo katerega naloga je zožena v financiranje Arnesa in občasno pisanje zakonskih okvirov.
Portfelj ministrstva je tako širok, da je pri zadnjih dveh zaslišanjih kandidatk za ministrice pred parlametarnim odborom od 4 urne razprave prejšnja kandidatka porabila 4 minute za pojasnila v zvezi z informacijsko družbo, in zdajšnja le 1.5minute. V obeh primerih je šlo za odgovore na vprašanja poslancev. Druge države pa medtem imenujejo pooblaščence na nivoju vlad, ki upravljajo z informatiko, informacijsko strategijo in informacijsko družbo.
Najbolje odnos Slovenije do informacijske družbe kažejo zdajšnji in bivši premieri. 24.6.2015 jih je nacionalna televizija povabila na pogovor o Sloveniji in Rosvita Pesek jim je kot zadnje vprašanje podala izziv, kako nas je lahko na področju informacijske družbe in s tem povezanega podjetništva Estonija prehitela po desni. Od treh govorcev smo dobili tri odgovore: da se z Estonijo ne gre primerjati, ker so tam pokojnine nizke; da Slovenija intenzivno vlaga v propulznive panoge, npr. lesarstvo; in da je za vse kriv komunistični režim, ki je omrežil univerzo. Za četrtega govorca je zmanjkalo časa, bi me pa zanimal tudi njegov odgovor.
In ta odnos se kaže v povsem praktičnih primerih vsakodnevnega življenja. Samohvalno e-upravo še vedno razvijamo, hvalimo se da je večina storitev na voljo v e-obliki, a še vedno ne poznam prav veliko ljudi, ki bi e-upravo uporabljalo. Pa ne, ker ne bi hoteli, ampak ker je marsikatera storitev tako zapletena ali slabo izvedena, da je neuporabna. Zadnji primer so obvezni e-računi za tiste, ki poslujejo s proračunskimi uporabniki. Za male uporabnike se naj bi uporabljala spletna stran UJP, ki pa je tako zapletena za uporabo, da moram še vedno za eno od prijateljic enkrat na mesec oddajati račun v njenem imenu, ker pač na njenem računalniku ne deluje. Pa nikogar nič ne skrbi, raje se odpira nova (tehnična) fronta v okviru davčnih blagajn.
Posebna, meni ljuba zgodba, je digitalni podpis. Slovenija ima že 20 let uzakonjen digitalni podpis, kar pomeni, da se lahko ustrezno podpisan email pošlje kamorkoli in velja kot žigosan in podpisan dopis. Ampak še vedno se moramo skoraj redno pregovarjati z uradniki na carini, davkariji, bankirji in podobnimi, ki zahtevajo “original” podpis namesto digitalno podpisanega sporočila.
Državni elektronski digitalni potrdili (certifikata) SIGEN-CA in SIGOV-CA sta uvedena že nekaj let in zagotavljata, da je elektronsko sporočilo, ki je podpisano, res od pošiljatelja. Če se od posameznikov ne more pričakovati, da si takoj nastavijo elektronski certifikat, bi pa to pričakoval v državni upravi. Zagotovitev sistemske rešitve, da bi bili vsa uradniška elektronska sporočila v Sloveniji elektronsko podpisana ni želja, ampak bi morala biti sistemska obveznost upravljalcev državnih omrežij.
Uradniki bi morali skupaj z državnim izpitom dokazati, da razumejo tveganja komunikacijskih poti in ne samo pisanja dopisov in uporabe elektronskih preglednic. Kljub temu, da sem v zadnjih letih komuniciral že s kakimi 6 ministri, še nisem dobil elektronskega sporočila, ki bi bil digitalno podpisan, da bi lahko vedel, da je sporočilo res bilo poslano s strani pošiljatelja. Še več, kdaj pride sporočilo kar s komercialnega naslova, in to od ministra suverene države!
A zgodba z digitalnimi certifikati se tu še ne konča. Če državni informatiki niso zagotovili varne in avtorizirane komunikacije z državljani, je kar šokantno, da prej omenjena certifikata nista overjena pri korenskih imenikih, kar bi omogočilo svetovno uporabo za vse ostale državljane, ki to želijo. Poenostavljeno: certifikati delujejo tako, da so vpisani v svetovne imenike, na podlagi katerih potem računalniki samodejno preverjajo ali je vse kot mora biti. Slovenija izdaja lastne certifikate, kar je s stališča državne suverenosti pomembno, a zadnji korak bi moral biti, da se vpišemo v korenske imenike, da bi se v Sloveniji izdane certifikate prepoznalo po celem svetu. To je administrativni postopek, ki se ga izvede in, ki so ga izvedle druge države. Tak certifikat velja potem povsod. Če ni vpisan, pa računalnik pokaže prejemniku, da elektronska pošta ni avtorizirana.
In to je velik problem. Moj certifikat SIGEN-CA, ki je pripet moji elektronski pošti, tako tujcem ne pomeni nič, oz. se morajo zelo potruditi, če sumijo, da je kaj narobe in tako preverjajo ali sem res sam poslal sporočilo. Še ena reč, ki bi lahko bila sistemsko rešena, pa ni. In zopet to nikogar ne skrbi.
Značilen primer odnosa do sodobnih orodij je tudi Supervizor. Storitev je eden boljših primerov uporabe javnih podatkov in je dokazala, da so podatki lahko uporabni in da sodobne tehnologije lahko prinesejo bistveno več, kot če jih ne uporabljamo. A kaj, ko so iz začetnega volonterskega eksperimenta celotno storitev ohranjali pri zunanjem izvajalcu, brez prave podpore, in to kljub temu, da so se tam zbirali podatki za katere je tudi Informacijska pooblaščenka pojasnila, da so tako zbrani lahko občutljivi. V nekaj letih obstoja se državni informatiki niso vprašali kakšna tveganja so s tem povezana in kaj lahko na to temo storijo. Mar sploh vemo, kje so shranjeni vsi državni podatki?
V primeru Supervizorja je bilo všečno, da zunanji izvajalec to počne za drobtinice. A tveganja so ostajala in nihče se na njih ni oziral. Zdaj si pa odgovorni umijejo roke, da je to pač tehnično vprašanje. Zakaj se pa potem povprečen državljan ne more izgovoriti iz kakšne prekrškovne težave, da je to pač pravno vprašanje?
Sistemsko pomanjkanje rešitev, nerazumevanje orodij in ignoriranje sodobnih možnosti je pripeljalo do zadnje nesrečne zgodbe - prisluškovalne afere arbitražnemu sodniku.
Če že visoki uradniki ne vedo kaj so ta tveganja, je zame šokantno, da službe, ki so za to odgovorne, ne poskrbijo, da lahko ti ljudje varno komunicirajo, in jim zapovedo na kakšen način morajo to početi. Če zaradi proračuna in ne vem česa še ne zmorejo zagotoviti varne infrastrukture, naj si pridobijo katero od komercialnih storitev ali naprav (npr. Silent Circle), ki to omogoča na zelo visokem nivoju, ali pa preberejo navodila za uporabo tehnologij, ki ji je organizacija Freedom press objavila za žvigače po aferi Snowden. Če ti ukrepi ščitijo Snowdena in somišljenike pred najmočnejšo vohunsko organizacijo NSA, ni vrag, da ne bodo tudi uradnikov male države pred vohuni druge male države. Upam, da imamo to sistemsko rešeno vsaj na nivoju vladne komunikacije in da naši ministri uporabljajo varne telefone in elektronske predale za komuniciranje med seboj, če že za komunikacijo navzven ne uporabljajo nikakršne varnostne infrastrukture.
A, da bi to dosegli, je na vseh nivojih potrebno razumeti, da sodobne tehnologije niso samo ugodnost in priložnost, ampak tudi tveganje.
Potrebno je zagotoviti, da se s tem ukvarjajo ljudje, ki to razumejo in ne nastavljati na odgovorna mesta všečne predstojnike varnostnih služb in informacijskih služb, ki se hitro znajdejo v taki ali drugačni strankarski aferi. Tistim, ki pa so za to operativno zadolženi, pa je potrebno prisluhniti in jim dati na voljo sredstva, da svoje delo lahko opravijo. Ko ga ne, jih je potrebno poklicati na odgovornost in ustrezno ukrepati.
Prvi problem je sistemski, o katerem sem že pisal v pismu mandatarju. Pred 15 leti je bila Slovenija med bolj digitalno razvitim državami. Med prvimi v Evropi smo imeli Ministrstvo za informacijsko družbo, ki se je nato združilo s šolskim in ohranilo informacijsko družbo vsaj v imenu. V zadnji reinkarnaciji pa je informacijska družba že porinjena pod Ministrstvo za šolstvo v Direktorat za informacijsko družbo katerega naloga je zožena v financiranje Arnesa in občasno pisanje zakonskih okvirov.
Portfelj ministrstva je tako širok, da je pri zadnjih dveh zaslišanjih kandidatk za ministrice pred parlametarnim odborom od 4 urne razprave prejšnja kandidatka porabila 4 minute za pojasnila v zvezi z informacijsko družbo, in zdajšnja le 1.5minute. V obeh primerih je šlo za odgovore na vprašanja poslancev. Druge države pa medtem imenujejo pooblaščence na nivoju vlad, ki upravljajo z informatiko, informacijsko strategijo in informacijsko družbo.
Najbolje odnos Slovenije do informacijske družbe kažejo zdajšnji in bivši premieri. 24.6.2015 jih je nacionalna televizija povabila na pogovor o Sloveniji in Rosvita Pesek jim je kot zadnje vprašanje podala izziv, kako nas je lahko na področju informacijske družbe in s tem povezanega podjetništva Estonija prehitela po desni. Od treh govorcev smo dobili tri odgovore: da se z Estonijo ne gre primerjati, ker so tam pokojnine nizke; da Slovenija intenzivno vlaga v propulznive panoge, npr. lesarstvo; in da je za vse kriv komunistični režim, ki je omrežil univerzo. Za četrtega govorca je zmanjkalo časa, bi me pa zanimal tudi njegov odgovor.
In ta odnos se kaže v povsem praktičnih primerih vsakodnevnega življenja. Samohvalno e-upravo še vedno razvijamo, hvalimo se da je večina storitev na voljo v e-obliki, a še vedno ne poznam prav veliko ljudi, ki bi e-upravo uporabljalo. Pa ne, ker ne bi hoteli, ampak ker je marsikatera storitev tako zapletena ali slabo izvedena, da je neuporabna. Zadnji primer so obvezni e-računi za tiste, ki poslujejo s proračunskimi uporabniki. Za male uporabnike se naj bi uporabljala spletna stran UJP, ki pa je tako zapletena za uporabo, da moram še vedno za eno od prijateljic enkrat na mesec oddajati račun v njenem imenu, ker pač na njenem računalniku ne deluje. Pa nikogar nič ne skrbi, raje se odpira nova (tehnična) fronta v okviru davčnih blagajn.
Posebna, meni ljuba zgodba, je digitalni podpis. Slovenija ima že 20 let uzakonjen digitalni podpis, kar pomeni, da se lahko ustrezno podpisan email pošlje kamorkoli in velja kot žigosan in podpisan dopis. Ampak še vedno se moramo skoraj redno pregovarjati z uradniki na carini, davkariji, bankirji in podobnimi, ki zahtevajo “original” podpis namesto digitalno podpisanega sporočila.
Državni elektronski digitalni potrdili (certifikata) SIGEN-CA in SIGOV-CA sta uvedena že nekaj let in zagotavljata, da je elektronsko sporočilo, ki je podpisano, res od pošiljatelja. Če se od posameznikov ne more pričakovati, da si takoj nastavijo elektronski certifikat, bi pa to pričakoval v državni upravi. Zagotovitev sistemske rešitve, da bi bili vsa uradniška elektronska sporočila v Sloveniji elektronsko podpisana ni želja, ampak bi morala biti sistemska obveznost upravljalcev državnih omrežij.
Uradniki bi morali skupaj z državnim izpitom dokazati, da razumejo tveganja komunikacijskih poti in ne samo pisanja dopisov in uporabe elektronskih preglednic. Kljub temu, da sem v zadnjih letih komuniciral že s kakimi 6 ministri, še nisem dobil elektronskega sporočila, ki bi bil digitalno podpisan, da bi lahko vedel, da je sporočilo res bilo poslano s strani pošiljatelja. Še več, kdaj pride sporočilo kar s komercialnega naslova, in to od ministra suverene države!
A zgodba z digitalnimi certifikati se tu še ne konča. Če državni informatiki niso zagotovili varne in avtorizirane komunikacije z državljani, je kar šokantno, da prej omenjena certifikata nista overjena pri korenskih imenikih, kar bi omogočilo svetovno uporabo za vse ostale državljane, ki to želijo. Poenostavljeno: certifikati delujejo tako, da so vpisani v svetovne imenike, na podlagi katerih potem računalniki samodejno preverjajo ali je vse kot mora biti. Slovenija izdaja lastne certifikate, kar je s stališča državne suverenosti pomembno, a zadnji korak bi moral biti, da se vpišemo v korenske imenike, da bi se v Sloveniji izdane certifikate prepoznalo po celem svetu. To je administrativni postopek, ki se ga izvede in, ki so ga izvedle druge države. Tak certifikat velja potem povsod. Če ni vpisan, pa računalnik pokaže prejemniku, da elektronska pošta ni avtorizirana.
In to je velik problem. Moj certifikat SIGEN-CA, ki je pripet moji elektronski pošti, tako tujcem ne pomeni nič, oz. se morajo zelo potruditi, če sumijo, da je kaj narobe in tako preverjajo ali sem res sam poslal sporočilo. Še ena reč, ki bi lahko bila sistemsko rešena, pa ni. In zopet to nikogar ne skrbi.
Značilen primer odnosa do sodobnih orodij je tudi Supervizor. Storitev je eden boljših primerov uporabe javnih podatkov in je dokazala, da so podatki lahko uporabni in da sodobne tehnologije lahko prinesejo bistveno več, kot če jih ne uporabljamo. A kaj, ko so iz začetnega volonterskega eksperimenta celotno storitev ohranjali pri zunanjem izvajalcu, brez prave podpore, in to kljub temu, da so se tam zbirali podatki za katere je tudi Informacijska pooblaščenka pojasnila, da so tako zbrani lahko občutljivi. V nekaj letih obstoja se državni informatiki niso vprašali kakšna tveganja so s tem povezana in kaj lahko na to temo storijo. Mar sploh vemo, kje so shranjeni vsi državni podatki?
V primeru Supervizorja je bilo všečno, da zunanji izvajalec to počne za drobtinice. A tveganja so ostajala in nihče se na njih ni oziral. Zdaj si pa odgovorni umijejo roke, da je to pač tehnično vprašanje. Zakaj se pa potem povprečen državljan ne more izgovoriti iz kakšne prekrškovne težave, da je to pač pravno vprašanje?
Sistemsko pomanjkanje rešitev, nerazumevanje orodij in ignoriranje sodobnih možnosti je pripeljalo do zadnje nesrečne zgodbe - prisluškovalne afere arbitražnemu sodniku.
Če že visoki uradniki ne vedo kaj so ta tveganja, je zame šokantno, da službe, ki so za to odgovorne, ne poskrbijo, da lahko ti ljudje varno komunicirajo, in jim zapovedo na kakšen način morajo to početi. Če zaradi proračuna in ne vem česa še ne zmorejo zagotoviti varne infrastrukture, naj si pridobijo katero od komercialnih storitev ali naprav (npr. Silent Circle), ki to omogoča na zelo visokem nivoju, ali pa preberejo navodila za uporabo tehnologij, ki ji je organizacija Freedom press objavila za žvigače po aferi Snowden. Če ti ukrepi ščitijo Snowdena in somišljenike pred najmočnejšo vohunsko organizacijo NSA, ni vrag, da ne bodo tudi uradnikov male države pred vohuni druge male države. Upam, da imamo to sistemsko rešeno vsaj na nivoju vladne komunikacije in da naši ministri uporabljajo varne telefone in elektronske predale za komuniciranje med seboj, če že za komunikacijo navzven ne uporabljajo nikakršne varnostne infrastrukture.
A, da bi to dosegli, je na vseh nivojih potrebno razumeti, da sodobne tehnologije niso samo ugodnost in priložnost, ampak tudi tveganje.
Potrebno je zagotoviti, da se s tem ukvarjajo ljudje, ki to razumejo in ne nastavljati na odgovorna mesta všečne predstojnike varnostnih služb in informacijskih služb, ki se hitro znajdejo v taki ali drugačni strankarski aferi. Tistim, ki pa so za to operativno zadolženi, pa je potrebno prisluhniti in jim dati na voljo sredstva, da svoje delo lahko opravijo. Ko ga ne, jih je potrebno poklicati na odgovornost in ustrezno ukrepati.
torek, 19. maj 2015
Davčne blagajne - prvo branje v DZ
Danes bo prvo branje predloga Zakona o davčnem potrjevanju računov, ki jo bo možno spremljati tudi v živo. Na moj zapis o težavah pri obsegu transakcij o katerih bo potrebno poročati se je danes odzvalo tudi Ministrstvo za finance.
Iz predloga zakona izhaja, da v primeru plačila računa preko ponudnika plačilnih storitev, računa ni potrebno potrditi pri FURS. PayPal lahko štejemo za ponudnika spletnih plačilnih storitev, ki izvaja storitve v Sloveniji neposredno in za plačila računov preko PayPala tako velja enaka razlaga in uporaba ZDavPR kot za ostale izvajalce plačilnih storitev v Sloveniji, in sicer: v kolikor plačilo s katerokoli izmed oblik gotovine ni izvršeno neposredno pri dobavitelju ampak s posredovanjem izvajalca plačilnih storitev, se plačilo ne šteje kot gotovinsko in ne velja obveznost potrjevanja računov po ZDavPR.
Če je plačilo računa izvršeno preko ponudnika plačilnih storitev, računa ni potrebno potrditi pri FURS.
Veseli me, da je MF RS podalo pojasnilo k predlogu Zakona. Odlično je, da v pojasnilu MF RS kaže, da se zaveda potencialnega problema.
A iz predloga Zakona intepretacija, kot jo podaja MF RS ni možna, saj ne dopušča izjem o katerih govori pojasnilo.
Plačila s kreditnimi karticami in preko posrednikov (npr.Paypal) bodo po definiciji predloga zakona gotovina (2.4 člen), zavezanci pa vsi, ki morajo izdajati račune za plačilo z gotovino (3.1 člen). Zakon dopušča izjemo (3.3. člen) za plačila preko avtomatov in prodajo na letalih, a drugih izjem ni.
Mislim, da mora biti Zakon napisan jasno in nedvoumno za vse, ki ga uporabljajo. Trenutno ni in samo interpretacija MF RS kaj so mislili s predlogom ni dovolj. Je pa dobrodošlo, saj omogoča iskanje boljše rešitve, da se doseže skupen namen. V Sloveniji so inšpektorji neodvisni, pojasnila k Zakonom jih lahko usmerja, a jih ne obvezuje. Zato mislim, da je pomembno, da so pravila jasna od začetka.
Če se vsi strinjamo, da so lahko plačila preko posrednikov, katerih transakcije so enostavno sledljive, izvzete iz Zakona, se da to še danes dopolniti z amandmajem k predlogu Zakona.
Glede start-up podjetij pa je tako, da so podjetja, ki so zavezanci za davek v Republiki Sloveniji dolžna izdajati račune v skladu s slovenskimi predpisi, ki urejajo davek na dodano vrednost in morebitnimi drugimi področnimi predpisi. Predlog Zakona o davčnem potrjevanju računov določa le, da mora prodajalec ob vnosu podatkov na računu zagotoviti prepis nekaterih izmed teh podatkov v program za prenos podatkov o računu na FURS in v nadaljevanju prepis podatka o dodeljeni identifikacijski oznaki računa na sam račun, ki bo izdan kupcu.
Omenjena start-up podjetja že uporabljajo računalniško opremo za izdajo računov, prav tako imajo dostop do spleta. Podjetja, ki uporabljajo lastno programsko opremo za izdajo računov, jo bodo morala nadgraditi za potrebe izmenjave podatkov s FURS.
Prav tako pa bodo programsko opremo morali nadgraditi vsi ponudniki programov za izdajo računov, ki te storitve dobavljajo slovenskim podjetjem, in sicer v delu, ki zagotavlja izpis zahtevanih podatkov na računu, izmenjava zahtevanih podatkov s FURS pa je lahko izvedena s programsko opremo podjetja, ki izda račun.
Velike svetovne rešitve običajno vsebujejo tudi t.i. lokalizacijske pakete, ki vsebujejo rešitve, vezane na posamezno lokalno okolje. V kolikor posamezna platforma za e-trgovino ne bo imela pripravljenega lokalizacijskega paketa za Slovenijo, bodo morali njeni uporabniki integrirati lastno rešitev za potrjevanje računov. Običajno so (vsaj bolj razširjene rešitve) odprtokodne, zato je tovrstna integracija relativno enostavna.
Kar se tiče prilagajanja postopkov prodaje in računalniških sistemov zahtevam Zakona, se strinjam, da morajo slovenski subjekti poslovati v skladu s slovensko zakonodajo. In to seveda ne velja le za start-upe, ampak za vse. A MF RS pozablja, da je tudi na trgu zakonodajnih okolij konkurenca in določanje dodatnih ovir Sloveniji ne pomaga. Še več, prvi odzivi nekaterih ponudnikov tuje programske opreme že napovedujejo, da bodo v primeru sprejetja zakona in dodatnih zahtev za integracijo s FURSom umaknili lokalizacijsko podporo za Slovenijo.
Seveda imajo zavezanci vedno možnost uporabiti drugo rešitev ali jo razviti sami, a tu postane aktualno tehtanje med ceno prilagoditve ali selitvijo poslovanja v učinkovitejše okolje. Podjetja, ki že zdaj v celoti poslujejo s tujimi kupci in tujo programsko opremo preko spleta težko upravičijo dodatno investicijo v še eno prilagoditev zaradi nove spremembe zakonodaje, zato bi tu MF RS svetoval previdnost, da ne bi po nepotrebnem povzročili več škode kot koristi.
ponedeljek, 11. maj 2015
Davčne blagajne in konkurenčnost startupov
Prejšnji teden je Vlada sprejela predlog Zakona o davčnem potrjevanju računov, ki je dober primer dobronamernega boja proti sivi ekonomiji, a nerodnega vplivanja na konkurenčnost mladih tehnoloških podjetij.
V vladnem gradivu so posledice, stroški, namen in prednosti obširno opisani in povsem korektno povzeti. A kot je opozorilo že nekaj mlajših podjetnikov je težava v dokaj neposrečeni definiciji poslovanja z gotovino. Četrta alineja drugega člena pravi:
Sicer precej nerodno definirano, a žal to pomeni, da bodo gotovino interpertirali kot vse razen neposrednih nakazil na transakcijski račun. MF v obrazložitvi predloga pravi:
Vpliv predloga zakona (če tak obstane) na poslovanje nove ekonomije, poenostavljeno - startupov, bo precejšen.
Velika večina teh podjetji ne posluje z gotovino, vsaj ne tako kot jo vsi razumemo, prejema pa plačila preko kreditnih kartic ali drugih plačilnih posrednikov, npr. PayPal. Prodajanje storitev ali izdelkov v ZDA in drugam, še posebej v majhnih zneskih, je pogosto cenejše in hitrejše kot preko bančnih transakcij. Kupec, ki enkrat na mesec plača 10 USD, tega ne bo naredil preko mednarodne bančne transakcije, bo pa to izvedel s kredino kartico. Po definiciji MF bo to po novem potrebno izvesti preko davčne blagajne.
Druga pomembna lastnost startupov je, da za svoje poslovanja pogosto uporabljajo enega od svetovnih servisov za upravljanje poslovanja in spletne trgovine. Verjetnost, da bi kakšen od ponudnikov, ki zdaj omogoča vsem tem startupom izdajanje računov izvedel neposredno elektronsko povezavo s FURS je majhna, ali skoraj nična. Torej edina legalna možnost za startup, ki želi imeti svoje poslovanje avtomatizirano bo, da zavrže obstoječe rešitve in si pridobil davčno blagajno enega od slovenskih ponudnikov, ki pa niso prilagojene za poslovanje preko spleta, še manj pa za mednarodno poslovanje. To so blagajne razvite za delo v trgovini ali za točilnim pultom. MF predlaga prehodno obdobje v katerem je možno namesto davčne blagajne uporabljati vezano knjigo računov. Verjetno ni potrebno razglabljati, zakaj je to za delo z mednarodnimi in online kupci neuporabno.
Tretja težava je čisto operativna. Namreč, ko kupec naroči storitev slovenskega startupa, za katero plačuje nekaj dolarjev na mesec, je svetovni standard zelo enostaven. Startup zaračuna storitev, potem pošlje račun kupcu. Po novem, bo potrebno zaračunavanje integrirati s FURSom, saj bo potrebno na račun napisati enkratno identifikacijsko oznako računa. Tehnično je to izjemo zahtevno, če ne nemogoče, oz izključuje vse velike ponudnike plačilnih storitev. Del postopka plačila namreč ni v rokah prodajalca, ampak posrednika. Račun pa je potrebno izdati kupcu s strani prodajalca.
Če bo definicija gotovine ostala kot je predlagana, bo Zakon o davčnem potrjevanju računov imel precejšnje gospodarske posledice. Namreč je eden od primerov, ko se država vmeša v sam prodajni proces v času prodaje in ne v času računovodenja. Podjetja so navajena, da je računovodstvo tisti del poslovanja, kjer se je potrebno prilagoditi državi in pripraviti poročanje kot ga zahteva lokalna zakonodaja. Relativno redko je, ko država predpiše poročanje v drugi funkciji poslovanja.
To pomeni, da bodo z naslednjim letom naenkrat postali neuporabni vsi programski paketi, ki ne bodo posebej prilagojeni za delo s slovenskim FURSom. Večina startupov uporablja neslovenske rešitve, ker imajo pač tuje kupce in poslujejo po svetu.
Posledica, ki jo je MF spregledalo v svoje obrazložitvi delovnega gradiva bo, da bodo startupi, ki zdaj poslujejo iz Slovenije in večinoma prodajajo v tujino, zelo verjetno prenesla svoje poslovanje v tujino. Prilagoditev programske opreme namreč ni enostaven zalogaj, če ga delaš sam, če pa uporabljaš tujo programsko opremo za vodenje poslovanja, pa ni verjetno pričakovati, da bodo ponudniki zaradi slovenskega FURS prilagodili programsko opremo samo za to, da bodo lahko njihove stranke izdajale račune iz Slovenije. Bistveno enostavneje bo vspostaviti podjetje v Londonu ali Dunaju in poslovati preko njega.
Vlada RS se ne zaveda, da se konkurenčnost mednarodnega poslovanja za mala podjetja bistveno spremenila v zadnjih 5 letih. Startupi že danes uporabljajo tujo programsko opremo in večino svojih poslov ustvarijo na tujih trgih. Kot taki morajo poslovati konkurenčno in bolje kot drugi, saj naslavljajo iste, mednarodne kupce.
Slovenski startupi ne ustvarjajo sive ekonomije, saj ne morejo poslovati z gotovino, vse transakcije izvedejo preko negotovinskih sredstev, torej kreditnih kartic ali drugih posrednikov. Vse te transakcije so že danes sledljive in se jih ne da izbrisati ali spreminjati. Gotovine pa sploh ne vidijo.
Če predlagana definicija poslovanja z gotovino ostane, bo pomenilo, da v očeh FURS mlada slovenska mednarodna podjetja padejo v isti koš kot vsak lokal, obrtnik ali frizer, ki gotovinsko posluje. In da bodo morali dokazovati legalnost svojega poslovanja na enak način. Rešitev bi bila zelo enostavna in namen zakona dosežen, če bi kot "gotovino" predlog zakona opredelil tisto, kar tudi pogovorno razumemo kot gotovino. Tako pa je predlog zakona to razširil še na kup drugih plačilnih sredstev, ki pa sledljivost že imajo, in bo tako le podvojena.
Posledica bo, da ta podjetja ne bodo več slovenska, ampak samo še mednarodna, DDV bo ostal v Londonu ali Dunaju, in zopet se bomo pogovarjali o novem valu bega možganov. A tokrat ne le brezupnih mladih, ki iščejo službe, ampak uspešnih podjetnikov, ki ne iščejo davčne oaze ampak le konkurenčno okolje.
V vladnem gradivu so posledice, stroški, namen in prednosti obširno opisani in povsem korektno povzeti. A kot je opozorilo že nekaj mlajših podjetnikov je težava v dokaj neposrečeni definiciji poslovanja z gotovino. Četrta alineja drugega člena pravi:
»plačilo z gotovino« je plačilo z bankovci in kovanci, ki so v obtoku kot plačilno sredstvo, druge načine plačila, ki niso neposredna nakazila na transakcijski račun, odprt pri ponudniku plačilnih storitev, plačila s plačilno ali kreditno kartico, čekom in druge podobne načine plačila;
Sicer precej nerodno definirano, a žal to pomeni, da bodo gotovino interpertirali kot vse razen neposrednih nakazil na transakcijski račun. MF v obrazložitvi predloga pravi:
Definiciji »računov pri gotovinskem poslovanju« in »plačila z gotovino« za izvajanje tega zakona sta skladni z definicijama obeh izrazov v Pravilniku o vsebini, obliki in načinu potrjevanja vezane knjige računov (Uradni list RS, št. 2/2015) za izvajanje 31.a člena ZDavP-2 in zajemata račune, izdane za dobavo blaga in storitev, ki so deloma ali v celoti plačani z gotovino – ta pa vključuje bankovce in kovance, ki so v obtoku kot plačilno sredstvo, plačilne kartice, čeke in druge načine plačila, ki niso neposredna nakazila na transakcijski račun, odprt pri ponudniku plačilnih storitev.
Vpliv predloga zakona (če tak obstane) na poslovanje nove ekonomije, poenostavljeno - startupov, bo precejšen.
Velika večina teh podjetji ne posluje z gotovino, vsaj ne tako kot jo vsi razumemo, prejema pa plačila preko kreditnih kartic ali drugih plačilnih posrednikov, npr. PayPal. Prodajanje storitev ali izdelkov v ZDA in drugam, še posebej v majhnih zneskih, je pogosto cenejše in hitrejše kot preko bančnih transakcij. Kupec, ki enkrat na mesec plača 10 USD, tega ne bo naredil preko mednarodne bančne transakcije, bo pa to izvedel s kredino kartico. Po definiciji MF bo to po novem potrebno izvesti preko davčne blagajne.
Druga pomembna lastnost startupov je, da za svoje poslovanja pogosto uporabljajo enega od svetovnih servisov za upravljanje poslovanja in spletne trgovine. Verjetnost, da bi kakšen od ponudnikov, ki zdaj omogoča vsem tem startupom izdajanje računov izvedel neposredno elektronsko povezavo s FURS je majhna, ali skoraj nična. Torej edina legalna možnost za startup, ki želi imeti svoje poslovanje avtomatizirano bo, da zavrže obstoječe rešitve in si pridobil davčno blagajno enega od slovenskih ponudnikov, ki pa niso prilagojene za poslovanje preko spleta, še manj pa za mednarodno poslovanje. To so blagajne razvite za delo v trgovini ali za točilnim pultom. MF predlaga prehodno obdobje v katerem je možno namesto davčne blagajne uporabljati vezano knjigo računov. Verjetno ni potrebno razglabljati, zakaj je to za delo z mednarodnimi in online kupci neuporabno.
Tretja težava je čisto operativna. Namreč, ko kupec naroči storitev slovenskega startupa, za katero plačuje nekaj dolarjev na mesec, je svetovni standard zelo enostaven. Startup zaračuna storitev, potem pošlje račun kupcu. Po novem, bo potrebno zaračunavanje integrirati s FURSom, saj bo potrebno na račun napisati enkratno identifikacijsko oznako računa. Tehnično je to izjemo zahtevno, če ne nemogoče, oz izključuje vse velike ponudnike plačilnih storitev. Del postopka plačila namreč ni v rokah prodajalca, ampak posrednika. Račun pa je potrebno izdati kupcu s strani prodajalca.
Če bo definicija gotovine ostala kot je predlagana, bo Zakon o davčnem potrjevanju računov imel precejšnje gospodarske posledice. Namreč je eden od primerov, ko se država vmeša v sam prodajni proces v času prodaje in ne v času računovodenja. Podjetja so navajena, da je računovodstvo tisti del poslovanja, kjer se je potrebno prilagoditi državi in pripraviti poročanje kot ga zahteva lokalna zakonodaja. Relativno redko je, ko država predpiše poročanje v drugi funkciji poslovanja.
To pomeni, da bodo z naslednjim letom naenkrat postali neuporabni vsi programski paketi, ki ne bodo posebej prilagojeni za delo s slovenskim FURSom. Večina startupov uporablja neslovenske rešitve, ker imajo pač tuje kupce in poslujejo po svetu.
Posledica, ki jo je MF spregledalo v svoje obrazložitvi delovnega gradiva bo, da bodo startupi, ki zdaj poslujejo iz Slovenije in večinoma prodajajo v tujino, zelo verjetno prenesla svoje poslovanje v tujino. Prilagoditev programske opreme namreč ni enostaven zalogaj, če ga delaš sam, če pa uporabljaš tujo programsko opremo za vodenje poslovanja, pa ni verjetno pričakovati, da bodo ponudniki zaradi slovenskega FURS prilagodili programsko opremo samo za to, da bodo lahko njihove stranke izdajale račune iz Slovenije. Bistveno enostavneje bo vspostaviti podjetje v Londonu ali Dunaju in poslovati preko njega.
Vlada RS se ne zaveda, da se konkurenčnost mednarodnega poslovanja za mala podjetja bistveno spremenila v zadnjih 5 letih. Startupi že danes uporabljajo tujo programsko opremo in večino svojih poslov ustvarijo na tujih trgih. Kot taki morajo poslovati konkurenčno in bolje kot drugi, saj naslavljajo iste, mednarodne kupce.
Slovenski startupi ne ustvarjajo sive ekonomije, saj ne morejo poslovati z gotovino, vse transakcije izvedejo preko negotovinskih sredstev, torej kreditnih kartic ali drugih posrednikov. Vse te transakcije so že danes sledljive in se jih ne da izbrisati ali spreminjati. Gotovine pa sploh ne vidijo.
Če predlagana definicija poslovanja z gotovino ostane, bo pomenilo, da v očeh FURS mlada slovenska mednarodna podjetja padejo v isti koš kot vsak lokal, obrtnik ali frizer, ki gotovinsko posluje. In da bodo morali dokazovati legalnost svojega poslovanja na enak način. Rešitev bi bila zelo enostavna in namen zakona dosežen, če bi kot "gotovino" predlog zakona opredelil tisto, kar tudi pogovorno razumemo kot gotovino. Tako pa je predlog zakona to razširil še na kup drugih plačilnih sredstev, ki pa sledljivost že imajo, in bo tako le podvojena.
Posledica bo, da ta podjetja ne bodo več slovenska, ampak samo še mednarodna, DDV bo ostal v Londonu ali Dunaju, in zopet se bomo pogovarjali o novem valu bega možganov. A tokrat ne le brezupnih mladih, ki iščejo službe, ampak uspešnih podjetnikov, ki ne iščejo davčne oaze ampak le konkurenčno okolje.
sobota, 7. marec 2015
Uvajanje e-storitev
Slovenija se je odločila, bo uvedla obvezno poslovanje z e-računi z vsemi proračunskimi porabniki. Z drugimi besedami, kdorkoli posluje z državnimi skladi, ministrstvi in podobno mora za svoje storitve oddati račun v e-obliki. To je seveda odlično! Mislim, da se je s tem Slovenijo krepko premaknila naprej v razumevanju e-družbe in prihodnosti. Ko podjetja in posamezniki dobijo možnost elektronskega poslovanja z državo, prispevamo še en drobec k razumevanju informacijske družbe. Podobno kot je bila dobra za Slovenijo uvedba zdravstvene kartice ali bančnega poslovanja preko spleta.
A žal je bilo pri uvedbi e-računov toliko nerodnosti, da se je dober namen sprevrgel v velik odpor in še en skriti davek za državljane. Da ne bo pomote, povsem jasno je, da bodo e-računi na dolgi rok standard tudi med podjetji, a vseeno je povsem nepotrebno, da leta 2015 delamo napake, iz katerih bi se morali že pred 15 leti kaj naučiti.
Verjetno se vsi spomnimo znanega primera Sigma in NLB. Sistem je bil uveden, a neprijazen, stanja so se mešala, in nezupanje v informacijske tehnologije je raslo. Zaradi Sigme je celo odletela uprava NLB, v časih ko banka ni imela težav z rezultati. A očitno jih je imela z razumevanjem informacijskih tehnologij. A človek bi upal, da smo se od takrat kaj naučili.
Podoben primer je bila tudi uvedba zdravstvene izkaznice. Leta 1995 se je začel projekt zdravstvene izkaznice, katere namen je bil uvedba e-zdravstva, oz vsaj njegov začetek, torej da bi se na dolgi rok znebili nadležnih papirnatih knjižic in kartotek. Kljub dolgemu času priprave smo na koncu vendarle dobili elektronsko identifikacijo zdravstvenih zavarovancev. A kljub tehnični dovršenosti in zamisli, je veliko negodovanja povzročilo nadležno potrjevanje izkaznic. Kdorkoli si je zamislil sistem, ga je uspel zastaviti tako, da je bil sila neprijazen za uporabnike. Po nekaj časa se je zadeva umirila, danes pa končno funkcionira kot bi morala, torej da je zdravstvena izkaznica identifikacijski dokument, na podlagi katerega lahko izvajalec storitve dostopa do zavarovančevih podatkov. A za to smo potrebovali 15 let od trenutka, ko smo projekt zastavili, do trenutka, ko smo se znebili avtomatov za potrjevanje. In od takrat, ko smo bili prvi v Evropi z inovativno rešitvijo za e-zdravje, smo danes zadnji. Vmes smo stali na mestu.
In spet se nam slika pojavlja z uvajanjem e-računov. Moje mnenje je, da je uvedba izvrsten korak za naprej, a res bi si želel, da bi odgovorni kdaj pomislili tudi na uporabnike, saj brez njih informacijske družbe ni.
Zgodbo z e-računi najlažje ponazorim s primerom. Prijateljica posluje z enim od javnih zavodov in po novem mora izdati račun v e-obliki. Zadeve se je kot povprečen uporabnik želela lotiti sama. Kljub dobri volji, da bo vse uredila, ji je iskalnik najprej postregel z navodili na 84 straneh. Na srečo je po nekaj urah prebijanja čez navodila ugotovila, da nekaj ne bo v redu in poskusila znova. V drugo je našla pravo spletno mesto in na njem telefonsko številko za tehnično pomoč, žal vedno zasedeno. Zato se je lotila pravih navodil za delo z UPeRacun, ki so na prvi pogled prav prijazna. V navodilih jasno piše kaj potrebuje in ali ustreza vsem navodilom: manj kot 5 računov na mesec, podpirajo Apple Safari, odlično! A prvi korak zahteva kvalificirano digitalno potrdilo. Ga nima!
Ni problema, me pokliče in zame je to še ena priložnost, da prepričam nekoga, da ga pridobi. Pot na upravno enoto in že spet čez nekaj dni poskusi srečo znova. Uvozi certifikat in nadaljuje po navodilih. Naslednji korak je Vlogo za novega uporabnika eRačunov. Prijateljica je že malo slabe volje, ker je od prvega poskusa oddaje računa minilo že cel teden, a druge ni, vpiše vlogo in čaka. Ko se uredi še to, pride na vrsto naslednji korak, testiranje podpisa.
Tu se zadeve že zapletejo, kar naenkrat je govora o podpisni komponenti o čemer prijateljica seveda ne more imeti pojma. Zoper me pokliče in hitro ugotoviva, da v drugih navodilih za namestitev podpisne komponente piše, da je vse skupaj možno le na Windowsih. Začnem brskati po portalu in ugotovim, da je UJP res izdal obvestilo, da bo za uporabnike Mac in Linux podpora na voljo v drugi polovici marca 2015. V tem trenutku je minilo že 10 dni od takrat, ko je želela oddati račun, v svoji frustraciji se počuti čisto nemočna in na robu obupa. Pokliče naokoli kolegice in zve, da lahko to uredi tudi preko banke. Pokliče na NKBM, kjer ji sicer prijazni uslužbenec pojasni, da ne bo šlo, saj ima premalo računov in da naj to naredi kar prek UJP ali pa kakšnega drugega ponudnika. Ima vsega dovolj in začne iskati druge ponudnike, a vsi to izvajajo komercialno in ne želi plačati nekaj 10 EUR na mesec za en izdan račun v višini nekaj 100 EUR. Na koncu obupa.
Po treh tednih reševanja problema sva zadevo rešila tako, da sem se prijavil v njem imenu na računalniku z Windows operacijskim sistemom, izdal račun z njenim certifikatom in ga končno oddal. Z zamudo, a vendarle. V tistem me vpraša še zadnje vprašanje: "Tu piše, da moram sama hranit e-račun v e-obliki v skladu z zakonom. Kako pa to naredim?" Iskreno: nimam pojma.
To je le kratek opis težav, ki se dogaja pri mnogih malih samostojnih podjetnikih, ki so dolžni izdajati e-račune. In je simptomatičen primer kako se v državi lotevamo problemov informacijske družbe. Ne gre samo za tehniko, gre za to, da naj storitve informacijske družbe storitve poenostavljajo in izboljšajo in s tem prepričajo ljudi, da bodo želeli take storitve čimbolj uporabljati.
E-računov in njihova uvedba seveda niso problem, prav nasprotno. A neverjetna okornost načina kako naj bi se to naredilo je. Marsikdo, ki izdaja račune javnim zavodom to počne, ker je to njegov način zaslužka, poenostavljeno - njegova plača. Pa to niso kakšni svetovalci, pogosto so to majhni izvajalci, ki dobavljajo drobni material, čistijo in podobno.
UJP je z nepremišljenim načinom uvedbe nove storitve povzročil mnogo stroškov in nepotrebne slabe volje. Neprijaznost in zapletenost postopka, ki je obvezen, lahko ponazorimo s primerom, kot če bi za pridobitev januarske plače uslužbenem na UJP odgovorni predpisali postopek v 10 korakih, ki traja dva tedna, pri katerem bi morali še razvozljati kakšno kemijsko formula in vmes trikrat čakati na odgovor drugega uradnika. Me zanima koliko časa bi bili tiho. A podjetnikom ne pomaga nihče. Da ne bo pomote, povsem jasno je, da tisti ki poslujejo z več računi, uporabljajo računovodske servise ali druge izvajalce tem ne bodo imeli težav, ker bodo najeli strokovnjaka. In tudi zapleti z drugimi operacijskimi sistemi se bodo rešili, a zakaj niso bili rešeni pred uvedbo? Malemu samostojnemu podjetniku z dvemi računi na mesec to predstavlja samo še eno oviro na njegovi poti, ki bi se jo dalo z malo truda in dobre volje odpraviti.
Ideja e-računov je odlična in lahko smo ponosni tudi v evropskem merilu, da smo jih uvedli. A nekako nam zmanjka zadnji korak, da bi si ljudje storitve želeli in ne bili prisiljeni v njo, ker nimajo druge možnosti. Da s tem še dodatno zmanjšamo že tako upehano zaupanje v nove tehnologije in priložnosti, ki nam jih ponuja.
V letu 2015, ko si želimo podjetnih posameznikov ne morem mimo tega, da je eden najboljših projektov po namenu izveden, kot da bi ga izvajali leta 1995! Brez lekcij iz preteklosti, izkušenj in kakršnekoli empatije do uporabnikov.
PS:
In za konec še mala anekdota: 5.2.2015 je minister Koprivnikar izdal uredbo po kateri se morajo vsa poročila o financiranju volilnih kampanij posredovati v elektronski obliki. O tem je še posebej obvestilo zavezance Računsko sodišče 10.2.2015. Odlično, tudi država začenja premikati svoje poslovanje v e-obliko.
A potem kljub zakonu in uredbi Računsko sodišče objavi novo obvestilo 18.2.2015:
V primeru nezmožnosti oddaje poročil o financiranju volilnih kampanja v elektronski obliki predlagamo zavezancem, da poročila oddajo na Računsko sodišče RS v papirnati obliki in s tem zadostijo zakonskim določbam...
Po poročanju Dela 5.3.2015 so imele VSE večje politične stranke v Sloveniji tako hude težave, da so bile nezmožne oddati svoja poročila oddati elektronsko. In to kljub visoko zagroženim kaznim predvidenim v zakonu.
Zato so jim prijazni uradniki priskočili na pomoč in kar zapisali, da zaenkrat e-poročanje še ni tako nujno. Predvidevam, da telefonske številke na katere oni kličejo za pomoč, niso ves čas zasedene.
A žal je bilo pri uvedbi e-računov toliko nerodnosti, da se je dober namen sprevrgel v velik odpor in še en skriti davek za državljane. Da ne bo pomote, povsem jasno je, da bodo e-računi na dolgi rok standard tudi med podjetji, a vseeno je povsem nepotrebno, da leta 2015 delamo napake, iz katerih bi se morali že pred 15 leti kaj naučiti.
Verjetno se vsi spomnimo znanega primera Sigma in NLB. Sistem je bil uveden, a neprijazen, stanja so se mešala, in nezupanje v informacijske tehnologije je raslo. Zaradi Sigme je celo odletela uprava NLB, v časih ko banka ni imela težav z rezultati. A očitno jih je imela z razumevanjem informacijskih tehnologij. A človek bi upal, da smo se od takrat kaj naučili.
Podoben primer je bila tudi uvedba zdravstvene izkaznice. Leta 1995 se je začel projekt zdravstvene izkaznice, katere namen je bil uvedba e-zdravstva, oz vsaj njegov začetek, torej da bi se na dolgi rok znebili nadležnih papirnatih knjižic in kartotek. Kljub dolgemu času priprave smo na koncu vendarle dobili elektronsko identifikacijo zdravstvenih zavarovancev. A kljub tehnični dovršenosti in zamisli, je veliko negodovanja povzročilo nadležno potrjevanje izkaznic. Kdorkoli si je zamislil sistem, ga je uspel zastaviti tako, da je bil sila neprijazen za uporabnike. Po nekaj časa se je zadeva umirila, danes pa končno funkcionira kot bi morala, torej da je zdravstvena izkaznica identifikacijski dokument, na podlagi katerega lahko izvajalec storitve dostopa do zavarovančevih podatkov. A za to smo potrebovali 15 let od trenutka, ko smo projekt zastavili, do trenutka, ko smo se znebili avtomatov za potrjevanje. In od takrat, ko smo bili prvi v Evropi z inovativno rešitvijo za e-zdravje, smo danes zadnji. Vmes smo stali na mestu.
In spet se nam slika pojavlja z uvajanjem e-računov. Moje mnenje je, da je uvedba izvrsten korak za naprej, a res bi si želel, da bi odgovorni kdaj pomislili tudi na uporabnike, saj brez njih informacijske družbe ni.
Zgodbo z e-računi najlažje ponazorim s primerom. Prijateljica posluje z enim od javnih zavodov in po novem mora izdati račun v e-obliki. Zadeve se je kot povprečen uporabnik želela lotiti sama. Kljub dobri volji, da bo vse uredila, ji je iskalnik najprej postregel z navodili na 84 straneh. Na srečo je po nekaj urah prebijanja čez navodila ugotovila, da nekaj ne bo v redu in poskusila znova. V drugo je našla pravo spletno mesto in na njem telefonsko številko za tehnično pomoč, žal vedno zasedeno. Zato se je lotila pravih navodil za delo z UPeRacun, ki so na prvi pogled prav prijazna. V navodilih jasno piše kaj potrebuje in ali ustreza vsem navodilom: manj kot 5 računov na mesec, podpirajo Apple Safari, odlično! A prvi korak zahteva kvalificirano digitalno potrdilo. Ga nima!
Ni problema, me pokliče in zame je to še ena priložnost, da prepričam nekoga, da ga pridobi. Pot na upravno enoto in že spet čez nekaj dni poskusi srečo znova. Uvozi certifikat in nadaljuje po navodilih. Naslednji korak je Vlogo za novega uporabnika eRačunov. Prijateljica je že malo slabe volje, ker je od prvega poskusa oddaje računa minilo že cel teden, a druge ni, vpiše vlogo in čaka. Ko se uredi še to, pride na vrsto naslednji korak, testiranje podpisa.
Tu se zadeve že zapletejo, kar naenkrat je govora o podpisni komponenti o čemer prijateljica seveda ne more imeti pojma. Zoper me pokliče in hitro ugotoviva, da v drugih navodilih za namestitev podpisne komponente piše, da je vse skupaj možno le na Windowsih. Začnem brskati po portalu in ugotovim, da je UJP res izdal obvestilo, da bo za uporabnike Mac in Linux podpora na voljo v drugi polovici marca 2015. V tem trenutku je minilo že 10 dni od takrat, ko je želela oddati račun, v svoji frustraciji se počuti čisto nemočna in na robu obupa. Pokliče naokoli kolegice in zve, da lahko to uredi tudi preko banke. Pokliče na NKBM, kjer ji sicer prijazni uslužbenec pojasni, da ne bo šlo, saj ima premalo računov in da naj to naredi kar prek UJP ali pa kakšnega drugega ponudnika. Ima vsega dovolj in začne iskati druge ponudnike, a vsi to izvajajo komercialno in ne želi plačati nekaj 10 EUR na mesec za en izdan račun v višini nekaj 100 EUR. Na koncu obupa.
Po treh tednih reševanja problema sva zadevo rešila tako, da sem se prijavil v njem imenu na računalniku z Windows operacijskim sistemom, izdal račun z njenim certifikatom in ga končno oddal. Z zamudo, a vendarle. V tistem me vpraša še zadnje vprašanje: "Tu piše, da moram sama hranit e-račun v e-obliki v skladu z zakonom. Kako pa to naredim?" Iskreno: nimam pojma.
To je le kratek opis težav, ki se dogaja pri mnogih malih samostojnih podjetnikih, ki so dolžni izdajati e-račune. In je simptomatičen primer kako se v državi lotevamo problemov informacijske družbe. Ne gre samo za tehniko, gre za to, da naj storitve informacijske družbe storitve poenostavljajo in izboljšajo in s tem prepričajo ljudi, da bodo želeli take storitve čimbolj uporabljati.
E-računov in njihova uvedba seveda niso problem, prav nasprotno. A neverjetna okornost načina kako naj bi se to naredilo je. Marsikdo, ki izdaja račune javnim zavodom to počne, ker je to njegov način zaslužka, poenostavljeno - njegova plača. Pa to niso kakšni svetovalci, pogosto so to majhni izvajalci, ki dobavljajo drobni material, čistijo in podobno.
UJP je z nepremišljenim načinom uvedbe nove storitve povzročil mnogo stroškov in nepotrebne slabe volje. Neprijaznost in zapletenost postopka, ki je obvezen, lahko ponazorimo s primerom, kot če bi za pridobitev januarske plače uslužbenem na UJP odgovorni predpisali postopek v 10 korakih, ki traja dva tedna, pri katerem bi morali še razvozljati kakšno kemijsko formula in vmes trikrat čakati na odgovor drugega uradnika. Me zanima koliko časa bi bili tiho. A podjetnikom ne pomaga nihče. Da ne bo pomote, povsem jasno je, da tisti ki poslujejo z več računi, uporabljajo računovodske servise ali druge izvajalce tem ne bodo imeli težav, ker bodo najeli strokovnjaka. In tudi zapleti z drugimi operacijskimi sistemi se bodo rešili, a zakaj niso bili rešeni pred uvedbo? Malemu samostojnemu podjetniku z dvemi računi na mesec to predstavlja samo še eno oviro na njegovi poti, ki bi se jo dalo z malo truda in dobre volje odpraviti.
Ideja e-računov je odlična in lahko smo ponosni tudi v evropskem merilu, da smo jih uvedli. A nekako nam zmanjka zadnji korak, da bi si ljudje storitve želeli in ne bili prisiljeni v njo, ker nimajo druge možnosti. Da s tem še dodatno zmanjšamo že tako upehano zaupanje v nove tehnologije in priložnosti, ki nam jih ponuja.
V letu 2015, ko si želimo podjetnih posameznikov ne morem mimo tega, da je eden najboljših projektov po namenu izveden, kot da bi ga izvajali leta 1995! Brez lekcij iz preteklosti, izkušenj in kakršnekoli empatije do uporabnikov.
PS:
In za konec še mala anekdota: 5.2.2015 je minister Koprivnikar izdal uredbo po kateri se morajo vsa poročila o financiranju volilnih kampanij posredovati v elektronski obliki. O tem je še posebej obvestilo zavezance Računsko sodišče 10.2.2015. Odlično, tudi država začenja premikati svoje poslovanje v e-obliko.
A potem kljub zakonu in uredbi Računsko sodišče objavi novo obvestilo 18.2.2015:
V primeru nezmožnosti oddaje poročil o financiranju volilnih kampanja v elektronski obliki predlagamo zavezancem, da poročila oddajo na Računsko sodišče RS v papirnati obliki in s tem zadostijo zakonskim določbam...
Po poročanju Dela 5.3.2015 so imele VSE večje politične stranke v Sloveniji tako hude težave, da so bile nezmožne oddati svoja poročila oddati elektronsko. In to kljub visoko zagroženim kaznim predvidenim v zakonu.
Zato so jim prijazni uradniki priskočili na pomoč in kar zapisali, da zaenkrat e-poročanje še ni tako nujno. Predvidevam, da telefonske številke na katere oni kličejo za pomoč, niso ves čas zasedene.
Naročite se na:
Objave (Atom)