sobota, 07. marec 2015

Uvajanje e-storitev

Slovenija se je odločila, bo uvedla obvezno poslovanje z e-računi z vsemi proračunskimi porabniki. Z drugimi besedami, kdorkoli posluje z državnimi skladi, ministrstvi in podobno mora za svoje storitve oddati račun v e-obliki. To je seveda odlično! Mislim, da se je s tem Slovenijo krepko premaknila naprej v razumevanju e-družbe in prihodnosti. Ko podjetja in posamezniki dobijo možnost elektronskega poslovanja z državo, prispevamo še en drobec k razumevanju informacijske družbe. Podobno kot je bila dobra za Slovenijo uvedba zdravstvene kartice ali bančnega poslovanja preko spleta.

A žal je bilo pri uvedbi e-računov toliko nerodnosti, da se je dober namen sprevrgel v velik odpor in še en skriti davek za državljane. Da ne bo pomote, povsem jasno je, da bodo e-računi na dolgi rok standard tudi med podjetji, a vseeno je povsem nepotrebno, da leta 2015 delamo napake, iz katerih bi se morali že pred 15 leti kaj naučiti.

Verjetno se vsi spomnimo znanega primera Sigma in NLB. Sistem je bil uveden, a neprijazen, stanja so se mešala, in nezupanje v informacijske tehnologije je raslo. Zaradi Sigme je celo odletela uprava NLB, v časih ko banka ni imela težav z rezultati. A očitno jih je imela z razumevanjem informacijskih tehnologij. A človek bi upal, da smo se od takrat kaj naučili.

Podoben primer je bila tudi uvedba zdravstvene izkaznice.  Leta 1995 se je začel projekt zdravstvene izkaznice, katere namen je bil uvedba e-zdravstva, oz vsaj njegov začetek, torej da bi se na dolgi rok znebili nadležnih papirnatih knjižic in kartotek. Kljub dolgemu času priprave smo na koncu vendarle dobili elektronsko identifikacijo zdravstvenih zavarovancev. A kljub tehnični dovršenosti in zamisli, je veliko negodovanja povzročilo nadležno potrjevanje izkaznic. Kdorkoli si je zamislil sistem, ga je uspel zastaviti tako, da je bil sila neprijazen za uporabnike. Po nekaj časa se je zadeva umirila, danes pa končno funkcionira kot bi morala, torej da je zdravstvena izkaznica identifikacijski dokument, na podlagi katerega lahko izvajalec storitve dostopa do zavarovančevih podatkov. A za to smo potrebovali 15 let od trenutka, ko smo projekt zastavili, do trenutka, ko smo se znebili avtomatov za potrjevanje. In od takrat, ko smo bili prvi v Evropi z inovativno rešitvijo za e-zdravje, smo  danes zadnji. Vmes smo stali na mestu.

In spet se nam slika pojavlja z uvajanjem e-računov. Moje mnenje je, da je uvedba izvrsten korak za naprej, a res bi si želel, da bi odgovorni kdaj pomislili tudi na uporabnike, saj brez njih informacijske družbe ni.

Zgodbo z e-računi najlažje ponazorim s primerom. Prijateljica posluje z enim od javnih zavodov in po novem mora izdati račun v e-obliki. Zadeve se je kot povprečen uporabnik želela lotiti sama. Kljub dobri volji, da bo vse uredila, ji je iskalnik najprej postregel z navodili na 84 straneh. Na srečo je po nekaj urah prebijanja čez navodila ugotovila, da nekaj ne bo v redu in poskusila znova. V drugo je našla pravo spletno mesto in na njem telefonsko številko za tehnično pomoč, žal vedno zasedeno. Zato se je lotila pravih navodil za delo z UPeRacun, ki so na prvi pogled prav prijazna. V navodilih jasno piše kaj potrebuje in ali ustreza vsem navodilom: manj kot 5 računov na mesec, podpirajo Apple Safari, odlično! A prvi korak zahteva kvalificirano digitalno potrdilo. Ga nima!
Ni problema, me pokliče in zame je to še ena priložnost, da prepričam nekoga, da ga pridobi. Pot na upravno enoto in že spet čez nekaj dni poskusi srečo znova. Uvozi certifikat in nadaljuje po navodilih. Naslednji korak je Vlogo za novega uporabnika eRačunov. Prijateljica je že malo slabe volje, ker je od prvega poskusa oddaje računa minilo že cel teden, a druge ni, vpiše vlogo in čaka. Ko se uredi še to, pride na vrsto naslednji korak, testiranje podpisa.
Tu se zadeve že zapletejo, kar naenkrat je govora o podpisni komponenti o čemer prijateljica seveda ne more imeti pojma. Zoper me pokliče in hitro ugotoviva, da v drugih navodilih za namestitev podpisne komponente piše, da je vse skupaj možno le na Windowsih. Začnem brskati po portalu in ugotovim, da je UJP res izdal obvestilo, da bo za uporabnike Mac in Linux podpora na voljo v drugi polovici marca 2015. V tem trenutku je minilo že 10 dni od takrat, ko je želela oddati račun, v svoji frustraciji se počuti čisto nemočna in na robu obupa. Pokliče naokoli kolegice in zve, da lahko to uredi tudi preko banke. Pokliče na NKBM, kjer ji sicer prijazni uslužbenec pojasni, da ne bo šlo, saj ima premalo računov in da naj to naredi kar prek UJP ali pa kakšnega drugega ponudnika. Ima vsega dovolj in začne iskati druge ponudnike, a vsi to izvajajo komercialno in ne želi plačati nekaj 10 EUR na mesec za en izdan račun v višini nekaj 100 EUR. Na koncu obupa.

Po treh tednih reševanja problema sva zadevo rešila tako, da sem se prijavil v njem imenu na računalniku z Windows operacijskim sistemom, izdal račun z njenim certifikatom in ga končno oddal. Z zamudo, a vendarle. V tistem me vpraša še zadnje vprašanje: "Tu piše, da moram sama hranit e-račun v e-obliki v skladu z zakonom. Kako pa to naredim?" Iskreno: nimam pojma.

To je le kratek opis težav, ki se dogaja pri mnogih malih samostojnih podjetnikih, ki so dolžni izdajati e-račune. In je simptomatičen primer kako se v državi lotevamo problemov informacijske družbe. Ne gre samo za tehniko, gre za to, da naj storitve informacijske družbe storitve poenostavljajo in izboljšajo in s tem prepričajo ljudi, da bodo želeli take storitve čimbolj uporabljati.

E-računov in njihova uvedba seveda niso problem, prav nasprotno. A neverjetna okornost načina kako naj bi se to naredilo je. Marsikdo, ki izdaja račune javnim zavodom to počne, ker je to njegov način zaslužka, poenostavljeno - njegova plača. Pa to niso kakšni svetovalci, pogosto so to majhni izvajalci, ki dobavljajo drobni material, čistijo in podobno.

UJP je z nepremišljenim načinom uvedbe nove storitve povzročil mnogo stroškov in nepotrebne slabe volje. Neprijaznost in zapletenost postopka, ki je obvezen, lahko ponazorimo s primerom, kot če bi za pridobitev januarske plače uslužbenem na UJP odgovorni predpisali postopek v 10 korakih, ki traja dva tedna, pri katerem bi morali še razvozljati kakšno kemijsko formula in vmes trikrat čakati na odgovor drugega uradnika. Me zanima koliko časa bi bili tiho. A podjetnikom ne pomaga nihče. Da ne bo pomote, povsem jasno je, da tisti ki poslujejo z več računi, uporabljajo računovodske servise ali druge izvajalce tem ne bodo imeli težav, ker bodo najeli strokovnjaka. In tudi zapleti z drugimi operacijskimi sistemi se bodo rešili, a zakaj niso bili rešeni pred uvedbo? Malemu samostojnemu podjetniku z dvemi računi na mesec to predstavlja samo še eno oviro na njegovi poti, ki bi se jo dalo z malo truda in dobre volje odpraviti.

Ideja e-računov je odlična in lahko smo ponosni tudi v evropskem merilu, da smo jih uvedli. A nekako nam zmanjka zadnji korak, da bi si ljudje storitve želeli in ne bili prisiljeni v njo, ker nimajo druge možnosti. Da s tem še dodatno zmanjšamo že tako upehano zaupanje v nove tehnologije in priložnosti, ki nam jih ponuja.

V letu 2015, ko si želimo podjetnih posameznikov ne morem mimo tega, da je eden najboljših projektov po namenu izveden, kot da bi ga izvajali leta 1995! Brez lekcij iz preteklosti, izkušenj in kakršnekoli empatije do uporabnikov.

PS:

In za konec še mala anekdota: 5.2.2015 je minister Koprivnikar izdal uredbo po kateri se morajo vsa poročila o financiranju volilnih kampanij posredovati v elektronski obliki. O tem je še posebej obvestilo zavezance Računsko sodišče 10.2.2015. Odlično, tudi država začenja premikati svoje poslovanje v e-obliko.

A potem kljub zakonu in uredbi Računsko sodišče objavi novo obvestilo 18.2.2015:

V primeru nezmožnosti oddaje poročil o financiranju volilnih kampanja v elektronski obliki predlagamo zavezancem, da poročila oddajo na Računsko sodišče RS v papirnati obliki in s tem zadostijo zakonskim določbam...

Po poročanju Dela 5.3.2015 so imele VSE večje politične stranke v Sloveniji tako hude težave, da so bile nezmožne oddati svoja poročila oddati elektronsko. In to kljub visoko zagroženim kaznim predvidenim v zakonu.

Zato so jim prijazni uradniki priskočili na pomoč in kar zapisali, da zaenkrat e-poročanje še ni tako nujno. Predvidevam, da telefonske številke na katere oni kličejo za pomoč, niso ves čas zasedene.







1 komentar:

  1. http://predlagam.vladi.si/webroot/idea/view/6520

    OdgovoriIzbriši