četrtek, 03. november 2016

Upravljanje državne informatike

Zadnje čase je informacijska tehnologija in digitalizacija dobila vse večjo pozornost tudi med politiki in tistimi, ki z našo družbo upravljajo. A žal se vedno bolj pogosteje kaže, da je ta pozornost namenjena zgolj medijskim spinom in zelo malo vsebini. Kot sem že večkrat zapisal je tekoča vlada bila prva, ki si je cilje informacijske družbe zapisala v svoj koalicijski sporazum. A hkrati postaja vedno bolj očitno, da tega pač ni mislila resno.

Sindromov brezbrižnosti odgovornih do sicer ene najpomembnejših tem za  našo prihodnost in konkurenčnost je veliko. Ni dovolj, da zavozimo informacijske projekte na obrambnem ministrstvu, ki jih plačamo in ne uporabljamo (5.2 mio EUR). Imamo debakle z varovanjem komunikacijskih sistemov na policiji in med diplomati. Ne znamo upravljati razvoja informacijskega sistema za finančno upravo za 23 mio EUR ali informacijskega sistema za upravljanje socialnih transferjev za 10 mio EUR. Pri vseh naštetih primerih je računsko sodišče odkrilo večje pomanjkljivosti pri upravljanju projektov uvajanja informacijskih sistemov, ali pa sistemi enostavno niso delovali.

Naloga vsakega novega upravljalca večjih sistemov, ki nastopi svoje delo, je da najprej ugotovi stanje. Pri nas tega nismo naredili, raje smo se zaleteli v nakup novih rešitev brez, da bi pogledali kaj se dogaja. Analiza stanja ni bila opravljena, še več, ko pride do očitnih pomanjkljivosti se težave pometejo pod preprogo, odgovorni se pa preselijo na drugo delovno mesto v državni upravi.

Iz omar kot po tekočem traku padajo okostnjaki, ki so skoraj vsi težki po nekaj milijonov evrov, pa to nikogar ne skrbi. A dejstva in Računsko sodišče nam izstavljajo račun.

Pred 3 meseci je Računsko sodišče ugotovilo katastrofalno stanje v največji zdravstveni ustanovi in povedalo, da smo zapravili 29.5 mio EUR in zgradili povsem neustrezen sistem, ki pač ne deluje.  Klinični center je pripravil odzivno poročilo v katerem je polovica popravljalnih ukrepov (zopet s strani Računskega sodišča) ocenjena kot pomanjkljivih. Še več, Računsko sodišče na koncu poročila oceni, da UKCL ni opravil dela s skrbnostjo dobrega gospodarja. To se je zgodilo pod novim vodstvom, nadzorom obstoječe ministrice in tistimi, ki so se oklicali, da bodo skrbeli za razvoj in zelenost slovenske države v digitalni evropi.

A to še ni dovolj, saj je Računsko sodišče 24.10.2016 odkrilo, da sta Ministrstvo za gospodarstvo in tehnologijo in Služba Vlade RS uspela zavoziti informacijski sistem za upravljanje evropskih subvencij za kmetijstvo do te mere, da je bilo zavrnjenih kar 41 mio EUR zahtevkov za povračilo: "Organ upravljanja ni zagotavljal učinkovitega delovanja informacijskega sistema za podporo izvajanja nalog organa upravljanja."

Pa se bo kaj zgodilo? Morda bodo odgovorni zopet našli grešnega kozla v uradniku, kateremu bodo izrekli opomnin in mu znižali plačo za en razred. A težava je v tem, da ne znamo upravljati države na področju informacijskih sistemov, saj je edina referenca, ki jo znamo pokazati to, kako se ne upravlja informacijskih projektov. Seveda je v vsakem informacijskem sistemu nekaj dobrega in ni ves denar zapravljen. Sčasoma vse nekako deluje. Vprašanje pa je kako učinkovito in koliko prodajalcev si bo vmes še bogato smehljalo. Še vedno smo v fazi, ko je najpomembnejše nekaj novega kupiti, ne pa tudi znati uporabljati.

Ne vem sicer koliko časa bo še potrebno in koliko milijonov bo še porabljenih, da se naučimo, da je informacijska družba resno področje, ki zahteva ljudi, ki za svoje delo prevzemajo odgovornost in imajo znanje, da informacijske sisteme upravljajo.

Dokler bomo upravljalce, ki zavozijo projekte za nekaj milijonov prestavljali iz enega položaja na drugega, ministri pa bodo potovali na čezoceanske izlete, kjer podpisujejo pisma o nameri s prodajalci omrežne opreme, bo pač tako.