petek, 11. marec 2016

Javne dražbe

V Sloveniji se vsako leto izvede nekaj tisoč javni dražb, s katerimi upniki ali država odprodajajo premoženje. In ne glede na to, ali dražbe izvajajo sodišča, FURS ali izvršitelji, so novinarji že pokazali, da so lahko izpostavljene precejšnjim zlorabam. A obstaja enostavna rešitev, kako bi lahko z informacijsko tehnologijo te zlorabe sistemsko preprečili.

Ideja zlorab je enostavna. Ker so dražbe javne in se dražitelji ponavadi zberejo pred prostorom za dražbo, je kupcu, ki je dovolj zainteresiran, enostavno prepričati morebitne konkurente, naj odstopijo od dražbe (oz. jih za to podkupiti). Prednost za odstopljene kupce je, da so za pol ure nedela dobro plačani, prednost za kupca pa, da se cena ne premakne veliko nad izklicno ceno.

To je seveda nezakonito, saj gre za podkupovanje, a kar je še huje, to se dogaja kar v javnih prostorih in celo sodiščih na očeh vseh. Menda celo obstajajo profesonalni statisti, ki prihajajo na dražbe, da potem odstopajo in so tudi za to plačani. Poleg moralne in zakonske težave je seveda posledica ta, da družba iztrži manj, kot bi če bi se izklicavalo pošteno.

Bistvo problema je, da dražitelji med seboj niso anonimni. Seveda je pomembno, da se dražitelji identificirajo pred sodiščem ali tistim, ki vodi dražbo, plačajo varščino in uredijo vse kar je potrebno za korektno izpeljavo postopka, a hkrati ni nobene potrebe, da se dražitelji med seboj spoznajo, oz vedo kdo bo še dražil. Če javna dražba poteka na sodišču, potem je nekaj minut pred vstopom v prostor dražbe več kot dovolj, da se morebitni dražitelji pred prostorom dogovorijo za prirejen potek dražbe.

Če bi javna dražba potekala v elektronski obliki, torej na spletu, kjer bi bili dražitelji identificirani z digitalnim potrdilom, bi bili predstavljeni sodišču, a se med seboj ne bi imeli možnosti dogovoriti. Tako bi dražba lahko potekala v živo, s pravim izklicevanjem, izplen bi bil večji, hkrati pa bi se sistemsko izognili korupcijskim tveganjem. Še dodatna socialna komponenta bi bila, da se npr. v primeru nepremičnin, upniku, ki je velikokrat povsem obubožan, vsaj malo pomaga, da si bolj pošteno zmanjša dolg do upnikov, saj je tako cena višja in bližja tržni.

A skeptiki bodo hitro rekli, da to povzroča neenakost dražiteljev, da je potrebno spreminjati zakonodajo, da je prezapleteno in podobno. A mislim, da so to tveganja, ki so obvladljiva, ker:

  1. obliko javne dražbe določi Minister za pravosodje s podzakonskim aktom, torej je stvar določanja postopka s pravilnikom na ministrstvu;
  2. el. podpis in el. certifikat sta uzakonjena že več kot 20 let, zakonska podlaga za identifikacijo dražitelja je nesporna;
  3. el. poslovanje v Sloveniji je za nekatere skupine že obvezno, za vse pa že omogočeno delo z državnimi organi preko eDavkov in eUprave (sistem identifikacije posameznika za pristok k javni dražbi bi bil enak, kot za omenjeni storitvi, zato ne bi bil potreben dodaten tehnični razvoj ključnega dela);
  4.  sistem elektronskega draženja bi omogočil uporabo bolj učinkovitih dražbenih sistemov, ki jih že uporabljajo javne tržnice (kot recimo eBay ali AdWords), ki dokazano omogočajo boljši izplen dražbe;
  5. odvisno od sistema, bi dražitelji še vedno videli avkcijo, le dostopa do drugih dražiteljev ne bi imeli, s čimer bo odpravili ključno sistemsko tveganje;
  6. morebitna zloraba ali kraja idenitete drugega dražitelja je brezpredmetna, saj dražitelji pri javnih dražbah plačajo varščino, kateri mora slediti plačilo celotne kupnine; že plačilo varščine bi naredilo kakršnokoli zlorabe identitete brezpredmetno.


Javne dražbe so odličen primer, ko bi lahko digitalna tehnologija sistemsko rešila velik problem, v relativno kratkem času. Ni potrebno veliko, da bi se to udejanilo, hkrati bi pa taka rešitev omogočila zelo pregledno objavo in izvedbo dražb.


torek, 08. marec 2016

Potencial boljše polovice

8.marec je dan, ko se spomnimo, da enakopravnost med spoloma v zgodovini ni bila sama po sebi umevna. Na srečo se Slovenija lahko pohvali z najmanjšo plačno diskriminacijo med spoloma v Evropski uniji, tudi formalno so pravice spolov so v Sloveniji izenačene. Očitne razlike poskuša država in družba odpraviti s pozitivno diskriminacijo, ki sicer zagotavlja boljšo reprezentacijo na vodilnih položajih, upokojevanju, socialnih pravicah in podobno.
A težava, na katero želim opozoriti je, da imamo premalo žensk, ki bi se ukvarjale s tehničnimi poklici. Tradicionalni inženirski in tehnični poklici so imeli vedno manj žensk kot moških, a to je pogosto izhajalo tudi iz fizične zahtevnosti poklica ali tradicij patriarhalne družbe. A zadnjih 100 let za to ni več izgovora.
V zadnjih 15 letih smo priča zanimivemu pojavu, ki so ga prinesli startupi. Ti imajo za razliko od drugih podjetij manjšo verjetnost preživetja, a zato jih je tudi več. Zato se lahko hitreje odzivajo na izzive. In tako so se v Silicijevi dolini, kjer je startupov največ in njihova rast najhitrejša, odstotek žensk zaposlenih v tehničnih podjetjih dvignil na 30%, a tu se je tudi ustavil. Pa ne zaradi podjetij, ampak zato ker je žensk, ki bi se ukvarjale s tehnologijo enostavno premalo.
Startupi so eni prvih tehničnih skupnosti, ki so na to začeli opozarjati sistematično, iz potrebe. Res je, da so znanstevniki dokazali, da se statistično gledano ženske raje ukvarjajo z ljudmi, moški pa  s stvarmi, a težje je pojasniti koliko na to stanje vpliva vzgoja.  In ravno v tem imamo največji problem.
Kot družba je naš sistem vzgoje še vedno izrazito tradicionalen in pasivno odriva deklice stran od tehnologije. To se kaže tako v vpisih v poklicne šole, kakor tudi v vpisih na tehnične fakultete. Npr. letos sem od 30 študentov v razredu na Fakulteti za računalništvo imel 2 ženski, pa še od teh je ena rekla, da ne bo ostala v računalništvu.
Po drugi strani imamo v Sloveniji aktivne iniciative kot so Rails Girls, Code Catz, kjer lahko samo v Sloveniji prepoznamo na tisoče žensk, ki se želijo bolj udejstvovati v programiranju in tehnologiji. A bistveni problem je, da se tega zavejo šele, ko že imajo drug poklic in so že odrasle. Z drugimi besedami, z napačnim sistemskim pristopom odrivamo polovico generacije iz poklicov, za katere vemo, da bodo v naslednjih nekaj letih najbolj deficitarni in, ki prinašajo za tretjino višjo dodano vrednost in s tem tudi plačilo.
Naš sistem, predvsem pa osnovne šole in srednje šole niso prilagojene novi realnosti in dejstvu, da tehnologija in več rezervirana za moške. Njihova naloga bi morala biti, da tehnologijo in tehnične znanosti približa vsem, ne le tistim, ki so “tehnično bolj nadarjeni” in se zavestno vpisujejo v krožke.
Eden mojih najljubših profesorjev Kurt Leube je bil izrazit libertarec in je na temo diskriminacije žensk v podjetjih dejal, da bi prepovedal kakršnokoli preganjanje diskriminacije po spolu podjetjih. To je bilo seveda takrat povsem nezaslišano in je v razredu povzročilo glasne proteste. A njegovo pojasnilo je bilo, da podjetja, ki se odpovejo potencialu polovice populacije, tako ali tako ne bodo konkurenčna in bodo propadla.
Če pogledamo družbo kot celoto  ima njegova izjava zrno soli. Z zdajšnjim sistemom vzgoje novih generacij, se bomo še še naprej implicitno odpovedovali potencialu polovice populacije. Čas bi bil, da to spremenimo.