sreda, 30. december 2015

Slovenska informacijska družba 2015

Slovenska informacijska družba je v letu 2015 doživela pozitivne premike. Kot opazovalec lahko rečem, da je smer prava, a prepočasna. Zapis, ki je pred vami, je moja ocena sprememb in dogajanj na področju informacijske družbe letošnjega leta. Želim si, da bi bila brana pozitivno.

Dostop do podatkov o informacijskih družbi je v Sloveniji še vedno zelo omejen. Državna uprava ne objavlja statistik uporabe posameznih storitev, kazalniki uvajanja digitalne družbe (DESI), ki jih objavlja evropska komisija so omejeni na podatke, ki so stari vsaj eno leto, pogosto tudi dve. Zato večinoma odločamo  na podlagi občutka in mehkih podatkov, ali kot v nekaterih v primerih na osnovi čisto nepovezanih impulzov, npr. ko je potrebno porabiti kakšna sredstva, ker drugače ne bi imeli več dostopa do njih. Paradoksalno je, da naj bi ravno digitalizacija bila tista, ki bo omogočila boljše podatke in sprotne statistike, a tega ne prepoznamo in ne uprabljamo. V letalskem žargonu bi rekli, da letimo na slepo.

Kljub dolgoletnemu opozarjanju javnosti in stroke, si slovenski odločevalci dolgo niso vzeli časa, da bi o informacijski družbi razmišljali strateško. Letos vidimo pozitivne premike, ki so po mojem mnenju dobri, a prepočasni, predvsem pa pogosto neučinkovito usmerjeni. Še preveč smo usmerjeni v reševanje problemov z usmerjanjem denarja v njih in manj v razmislek o vsebini. Še najbolj se to kaže pri poudarjanju po potrebnih vlaganjih v infrastrukturo, ki bi bila seveda dobrodošla, a vendar imamo veliko storitev že na obstoječi infrastrukturi, ki jih slabo uporabljamo ali izvajamo. Zato mislim, da je potreben na tem segmentu še večji poudarek.

Odnos države do informacijske družbe

Strategija digitalne družbe še vedno ni sprejeta, kljub temu, da je že dolgo v pripravi. Tu izgovorov nimamo več že vsaj 10 let.

Umestitev problematike informacijske družbe v vladne prioritete je dokaj šibka. Direktorat za informacijsko družbo še vedno spada pod ministrstvo za šolstvo, ki se zaradi obilice nalog, do informacijske družbe obnaša dokaj mačehovsko. Letos smo zamenjali tri ministrice na ministrstvu, zadnji dve pa slišali tudi ob svojih predstavitvah v parlamentu. V več kot 8 urnih predstavitvah sta obe skupaj informacijsko družbo omenjali manj kot 5 minut, pa še to na podlagi vprašanj poslancev. Sam mislim, da je to ena od najnižjih točk letošnjega leta. Pa ne zaradi ministric, ampak celotne družbe, ki se ji to ne zdi nenavadno. 

Medtem, ko druge države imenujejo ministra za digitalno ekonomijo (VB) ali glavnega informatika (Estonija), ali se pa premier sreča z delovno skupino za informacijsko družbo enkrat na teden (Italija), se mi še vedno vrtimo v preživetih konceptih, ko informacijska družba ni horizontalna tema, ki zadeva vse, ampak je le še ena postavka v proračunu, ki jo odpravimo tako, da tam pač določimo nekaj denarja in s tem problem pospravimo pod preprogo:


Najbolje odnos Slovenije do informacijske družbe kažejo zdajšnji in bivši premieri. 24.6.2015 jih je nacionalna televizija povabila na pogovor o Sloveniji in Rosvita Pesek jim je kot zadnje vprašanje podala izziv, kako nas je lahko na področju informacijske družbe in s tem povezanega podjetništva Estonija prehitela po desni. Od treh govorcev smo dobili tri odgovore: da se z Estonijo ne gre primerjati, ker so tam pokojnine nizke; da Slovenija intenzivno vlaga v propulznive panoge, npr. lesarstvo; in da je za vse kriv komunistični režim, ki je omrežil univerzo. Za četrtega govorca je zmanjkalo časa, bi me pa zanimal tudi njegov odgovor. Pogovor Rosvite Pesek s 4 predsedniki vlad RS, 24.6.2015


Odnos do informacijske družbe se kaže tudi v zlorabah tehnologij, ki jih omogoča digitalna družba. Eden od novih primerov so napovedane davčne blagajne, ki so bile sprva namenjene odpravi goljufij z neizdajanjem računov, a že se pojavljajo novice, da bo država s podatki počela še marsikaj drugega. Zlorabe uporabe podatkov, ki so bili zbrani z drugim namenom, so ene najhujših zlorab, ki bi se jim morala država na široko izogibati! Kmalu bomo prišli do razumevanja, da je zloraba podatkov, ki so bili zbrani z drugim namenom, podobna zlorabi človekovih pravic, ki se jih lahko omejuje le po zelo strogo določenem protokolu, ki največkrat vključuje tudi odločitev sodišča. Dokler tega ne bomo razumeli na sistemskem nivoju, bomo kot informacijska družba nazadovali.

Varnost in varovanje

Slovenija ima enega od najučinkovitejših centrov za boj z omrežnimi incidenti Si.CERT. Ni naključje, da deluje v relativno udobnem okolju akademskega omrežja Arnes in je s tem umaknjen vsakodnevnim političnim vihram na posameznih ministrstvih. Kljub kroničnem pomanjkanju denarja se učinkovito odziva na incidente in se trudi preventivno delovati z ozaveščanjem javnosti (Varni na internetu). To je pozitivno, a preventivno vlogo bi v prvi vrsti morala igrati višja inštanca, npr. Ministrstvo in s tem aktivno nastopati, ne pa da je ta naloga spravljena v Si.CERT.


Je pa Si.CERT letos praznoval 20 obletnico svojega delovanja in to obeležil z odličnim filmom. To je predvsem poklon sposobnosti sodelavcev Si.CERT in njihovi iznajdljivosti tudi na področjih, na katerih niso domači. Želel bi si, da bi tako spretni bili tudi tisti, ki se ukvarjatjo z informacijsko družbo drugje.


Si.CERT bi moral biti predvsem strokovni organ h kateremu bi se zatekali odločevalci po mnenja in nasvete pri pripravah svojih odločitev. Ker se ne, se objavljajo osnutki strategij, kot je Strategija kriptologije Republike Slovenije, ki je povzročila veliko slabe volje, predvsem zaradi pavšalnega odnosa do ene najpomembnejših tem, ki zadeva tudi nacionalno varnost.


Ob temi varnosti se ne morem izogniti nesrečnemu primeru Piranskega zaliva. Kljub velikim polemikam, se mi zdi nepojmljivo, da se visoki državni uradniki ne zavedajo kibernetskih tveganj, in na koncu za to ne odgovarjajo. In to v časih po razkritjih Edwarda Snowdena. To je malomarnost najslabše vrste, ki ima daljnosežne simbolne posledice. Dokler se država ne briga za varnost, se tudi državljani ne bodo. Tak odnos kaže tudi to, da celo ministri ne uporabljajo varnih povezav, varnih telefonov in ne komunicirajo preko varne (kriptirane) elektronske pošte, niti sporočil elektronsko ne podpisujejo.


Posebna kritika gre na Ministrstvo za zdravje, ki dovoljuje, da je informatika področje kamor se pospravi nezaželjeni kader. Odstavljeni generalni direktor Kliničnega centra Ljubljana, kateremu naj bi pripadalo ustrezno delovno mesto, je postal pooblaščenec za informacijsko varnost. Gospod nima na področju informacijske varnosti nikakršnih referenc, a je postal prvi varuh informacijske varnosti v največji zdravstveni instituciji v državi. To še enkrat kaže na sprevrženo realnost slovenskega odnosa do informacijske družbe.

e-Javna uprava in e-storitve

V prvi vrsti gre pozitivna ocena ministru Koprivnikarju, ki je pospešil ukrepe na področju javne uprave in z njo povezane informatike. Letos smo dobili e-račune, prenovo državne uprave in državni oblak. O državni informatiki se govori, a pogosto zadeva dobi slab priokus zaradi izvedbe, ki je velikokrat polovična. In to je škoda, saj imamo v državi več kot dovolj znanja, da bi izvedli tudi informacijske storitve zgledno, predvsem z uporabniškega stališča.


E-računi so dober poskus, ki je prisili državno upravo, da začne poslovati s ponudniki elektronsko. A žal dokaj tipično tudi po enem letu uvedbe ne deluje kot bi pričakovali. Uporabniki, ki ne uporabljajo točno določenih okolij imajo še vedno velike probleme in največkrat se zatekajo k prijateljem, da jim oddajajo e-račune. Da se po enem letu to ne reši, je katastrofalno, a tu se vrnemo na osnovno vprašanje odgovornosti. Za tako stanje ne odgovarja nihče.


Prenova državnega portala je bila nujno potrebna, kot je že marsikdo opozarjal. Letos smo to tudi doživeli in na prvi pogled gre za všečen pristop. A glavni razlog za pozive je bil v slabi uporabnosti (in verjetno tudi uporabljanosti) posameznih storitev. Pričakoval bi, da so se snovalci novega portala lotili naloge, kot moderna doktrina razvoja spletnih storitev nalaga. Torej, da se uporabljanost posamezne storitve meri, analizira razloge za slabo uporabljanost in potem storitve na podlagi ugotovitev prenovi. In to za vsako storitev posebej. Ker državna uprava teh podatkov ne objavlja, ne morem soditi ali je bilo to narejeno. Bi si pa želel, da se po nekaj mesecih objavi podatke v kateri bi za vsako storitev (npr. podaljšanje vozniškega dovoljenja) objavilo podatke o uporabi, času postopka, koliko uporabnikov je prekinilo izvajanja postopka in podobno, za storitev pred in po prenovi. To bi na najbolj transparentni način pokazalo kaj vse so snovalci dosegli in kako so izboljšali uporabniško izkušnjo.


Supervizor je bil eden od primerov letošnjega leta, ki kaže na slab odnos do javnih storitev in kako hitro se jih lahko spolitizira. Sicer odličen primer dobre prakse dela z javnimi podatki, je padel na banalnih dogovorih o tem kako se nekaj izvede. Vodstvo KPK (predvsem prejšnje) se je s storitvijo rado hvalilo, hkrati pa ni naredilo dovolj, da bi bila storitev ustrezno upravljana.


Zadnja novost letošnjega leta je državni računalniški oblak. Mislim, da je to ena boljših potez letošnjega leta, če bo le izvajana, kot je obljubljeno. Torej, da se bo državno informatiko upravljajo enotno in namesto 70 strežniških lokacij in aplikacij uporabljajo le oblak. Če je temu tako, bo tudi državna uprava lahko zmanjšala število potrebnih licenc in administratorjev, ki te sisteme upravljajo. Zato bo ključno, da bo ob letu delovanja MJU objavilo podatke o tem za koliko se je zmanjšalo število licenc, nakupov novih računalnikov in informatikov, ki so upravljali z razdrobljenimi sistemi. Glede na pomanjkanje računalničarjev v gospodarstvu bo to dobrodošlo za državni proračun, kakor tudi za gospodarstvo.


Letos smo dočakali tudi uvedbo dodatnih javnih storitev kot so e-recepti, kar nas bo končno premaknilo iz repa evropskih lestvic o informatizaciji zdravstva. Takih premikov ni bilo veliko, a nekateri vendarle so. In upam, da jih bo v prihodnjem letu še več.

Internetna nevtralnost

Letošnja tema je bil tudi sprejem uredbe EU o enotnem telekomukacijskem trgu, ki je internetno nevtralnost odpravila. Pri tem smo lahko upravičeno ponosni na slovensko državo, ki poleg Nizozemske edina glasovala proti uredbi, hkrati pa so tudi slovenski EU poslanci večinsko glasovali proti. Edini predstavnik, ki je glasoval za uredbo, in s tem proti internetni nevtralnosti, je bil Lojze Petrle. Svojega glasu ni pojasnil.


Javnost je o informacijski družbi letos slišala skoraj največ, saj je bila to spretno izkoriščena javna tema, ki je na eni strani pozicionirala Slovenijo kot odločno branilko načel in na drugi strani izpostavila pomen dialoga o prihodnosti informacijske družbe.


Žal pa se je potem hitro odzval državni telekom, ki je že napovedal, da bo omejeval povezovanje z drugimi napravami (tethering). To pomeni, da bo Telekom Slovenije spremljal kakšen promet uporabnik ima in se glede na to odločal koliko bo zanj zaračunal. To je v samem bistvu omejevanje nevtralnosti interneta. Slabo je tudi to, da se je po pritožbi državljana, Agencija za komunikacijska omrežja in storitve RS odzvala izrazito birokratsko in zapisala, da formalno gledano ne gre za spremljanje uporabe storitve ampak spremljanje uporabe na ravni naprave. To je v izrazitem nasprotju z duhom stališča, ki ga je še dva meseca nazaj zastopala država pred evropskimi partnerji. Agencija se je odzvala legalisitično in birokratsko, in povedala, da je zakon pač tak. Želel bi si več koordinacija znotraj države, ki ima pri glavi eno stališče, pri nadzorniku drugega, pri izvajalcu storitve, ki je še vedno v državni lasti, pa tretjega.

Digitalni podpis in digitalna identiteta

Digitalni podpis ostaja velika praznina slovenskega informacijskega prostora. To je tema na kateri se ne naredi skorajda nič, pa čeprav smo digitalni podpis uzakonili že pred več kot 20 leti in smo bili pri tem med prvimi v Evropi.


Digitalni podpis se skoraj ne uporablja v javnem poslovanju. In za to je v največji meri kriva vsakokratna vlada.  Imamo vso potrebno infrastrukturo, vsi slovenski poštni strežniki in poštni klienti v javni upravi so sposobni izvajati podpisovanje elektronske pošte, a se to ne uporablja. Da imajo vsi državni uslužbenici digitalni certifikat je sicer urejeno, a se ga uporablja redko. Nazadnje sem prejel odločbo FURSa na katerem je bil ID certifikata odtisnjen na papir, a mi je vseeno bila odločba vročena pisno. Pa imamo zakonsko urejeno tudi elektronsko vročanje. A s tem si nihče ne beli glave. Uradniki, funkcionarji in poslanci ne podpisujejo svojih elektronski pisem, pa imajo za to na voljo zakonsko podlago in tehnična sredstva.

Gospodarstvo

Informacijska družba transformira gospodarstva saj odpravlja neučinkovitosti in meje. A jo je potrebno tudi izkoristiti in tehnologije uporabiti. Slovenski odnos do digitalnega gospodarstva se deklarativno sicer izboljšuje, realno pa omejuje.


V Sloveniji imamo izjemno živahno okolje mladih podjetji - startupov. Po neukih ocenah (ker uradne statistike ni) se je v zadnjih nekaj letih ustvarilo nekaj tisoč delovnih mest za visokoizobražene mlade. Ta so se ustvarila brez državnih intervencij ali pobud. A še vedno je cel segment povsem odrinjen od domačega trga.


Najnovejša napoved davčnih blagajn obljublja, da bodo davčne blagajne obvezne tudi za tiste, ki sprejemajo plačila s kreditnimi karticami, kljub temu da naj bi bila osnova ideja zakona preprečevanje neregistriranega poslovanja z gotovino. To povzroča startupom, ki poslujejo preko spleta nemalo težav, saj zaradi hitrega in nepremišljenega uvajanja FURS nima odgovorov na vprašanja o delovnem času, lokaciji blagajne in podobno.


Po drugi strani država ne uporablja znanj, ki jih startupi imajo in tako raje uporablja stare in okostenele, predvsem pa drage storitve. Ministrstva porabljajo po nekaj miljonov evrov za storitve, ki bi s sodobnimi znanji lahko bile bistveno cenejše. Država bi lahko bolje izkoristila domače ponudnike znanj in to ne le tistih nekaj iz nabora stalnih dobaviteljev državnim organom.


Letos se zgodil tudi prvi obisk premiera pri informacijskih podjetjih v ZDA, kar je naredilo veliko za zavedanje in vidnost problematike. Vseeno pa je bil usmerjen le v največja svetovna podjetja, slovenski partnerji pa razen Telekoma Slovenije niso vidni igralci pri izgradnji informacijske družbe. Ustvaril se je vtis, da so vodstva DARSa, Petrola, Gorenja in podobnih tam bolj na izletu, kot pa pri resni delegaciji, ki bo transformirala slovensko družbo v informacijsko. Želel bi si, da predsednik vlade 4 dni časa, ki jih nameni za spoznavanje problematike informacijske družbe usmeri v razumevanje domačih težav na področju informacijske družbe in predvsem rešitev, ki so na voljo. A pozitivno je, da se za to zanima.

Zaključek

V splošnem lahko rečemo, da se je v Sloveniji zavedanje o informacijski družbi, vsaj v nekaterih segmentih obrnilo na bolje, največ je na tem področju naredilo Ministrstvo za javno upravo. A od zavedanja do izvedbe je še dolga pot. Projekti, ki se izvajajo so dobro naravnani, moramo pa dati več poudarka na odgovornosti za izvedbo, ter merjenju učinkovitosti rezultatov in izvajanja.


Problematika informacijske družbe ostaja segmentirana in zaprta po posameznih ministrstvih, torej omejena na nekaj majhnih segmentov. Menim, da bi se morali z informacijsko družbo ukvarjati na najvišjem nivoju in sicer horizontalno, torej ne le v enem ministrstvu, ampak koordinirano v vseh. Tako pri promociji, izvedbi, spremljanju, strategiji in podobno.

Čas je, da bi se začelo spremljati učinke vseh predpisov na informacijsko družbo. Torej, da bi  bilo v zakonodajnem postopku potrebno za vsak predpis, ki se ga sprejema, oceniti kako vpliva na informacijsko družbo s stališča proračuna, varnosti, zasebnosti, učinkovitosti, izvedbe in podobno. To bi dvignilo javno zavedanje na višjo raven in zagotovilo, da začnemo razvijati Slovenijo v sodobno informacijsko družbo.